OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Nina Abraham

Fantazijsko ljubezenski roman

216 strani, A5 format

Redna cena: 21,01 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 15,75 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Knjiga je prvi del trilogije Zgodba Petih narodov. Sledita ji še knjigi Smrt zvestobe (drugi del) in Krvave prerokbe (tretji del).

Za tri prijatelje, Auroro, Naneso in Douglasa, se je vse skupaj začelo na zabavi za noč čarovnic. Natančneje takrat, ko jim je čarovnik Kaspyjan povedal, da jim je usojeno rešiti Atlantido, svet iz sanj, svet Petih narodov: čarovnikov, ljudi, piratov, škratov in tistih, ki so na tem svetu vladali že od nekdaj, tistih, ki so bili prvorojeni, vilinov.

A tako kot prvič tudi sedaj s pripovedjo začenjam na sredini. Prva knjiga iz trilogije Petih narodov je pripovedovala o tisočerih rečeh. Dobri prijatelji, nekoč imenovani Klara, Ines in Samo, so za noč čarovnic priredili zabavo in na njej naj bi se le zabavali. Vendar je v vsako stvar, ki jo kdajkoli naredi človek, vpletena tudi usoda

Kaspyjan je trojici razkril, kaj jim je usojeno storiti, in jih popeljal v svoj svet. Takrat se jim je življenje popolnoma spremenilo. Svoja stara imena so morali pozabiti in tako so postali Aurora, Nanesa in Douglas, trije rešitelji Atlantide.

Knjiga v bistvu govori o Atlantidi, o skrivnostni in prelepi deželi miru in svobode. O deželi iz sanj, v kateri je nekoč vladalo pet kraljev. Potem so jih nadomestili varuhi. Sedaj, po mnogih letih, ko teh več ni, se je Atlantida spremenila v deželo senc in strahu. Nihče več ne živi v miru in sreči. Vendar pa obstaja prerokba …

Prerokba, ki je bila zapisana v času Varuhov. Ta pravi, da bo nekoč prišla Izbranka, ki bo spremenila vse.

Ko so Aurora, Nanesa in Douglas prispeli na Atlantido, jih je Kaspyjan popeljal v Loren, lepo vilinsko mesto, ki mu vlada modra in poštena kraljica Gera. A ni trajalo dolgo, da so odšli na Jutranjko, kjer je Aurora spoznala pravi pomen ljubezni. Spoznala je Ardietha Baya, sina vilinskega kralja v Zelenem gaju, ki sta se ga že polašča zlo in tema. Na Jonsovi ladji je na trojico prežalo mnogo nevarnosti in sprememb. Po tistem jih je čarovnik odvedel v Lovrenc, Zelengajsko vas, kjer je Aurora preživela najlepše dni v svojem novem življenju.

Vendar se je kmalu zatem sestal Vilinski svet in določil, da mora trojica nemudoma na pot, da bi poiskali Knjigo Prepovedanega znanja in devetere kristale Medjaijev, elementov, ki sestavljajo Atlantido. Edino ti naj bi zmogli odpreti Knjigo in razkrili skrivnosti in magijo, ki se že stoletja skriva v njej. Na posvetu je trojici obljubilo zvestobo še šest zaveznikov, ki so v daljnem sorodu z davno izgubljenimi Medjaiji.

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Nenadoma je Aurorin pogled pritegnil postaven vilin, ki je po mornarsko in kakor da bi z veseljem stopal veliki pustolovščini naproti, prikorakal po pomolu, naravnost v smeri Jutranje zarje.

Oblečen je bil v črn plašč s srebrnimi nitmi, na rami pa sta mu visela srebrn lok s tulcem in zakrivljena sablja. Imel je temne, daljše in nazaj počesane ter rahlo skodrane lase, ki so mu v vetru plapolali okoli lepega obraza. Na licih in na čelu je imel s črno zarisane rune. Možje na krovu, ki so stali nedaleč stran od Aurore, so mu veselo vzklikali in eden od njih, ki je imel ravne črne lase, ki so mu segali do ramen, in majhno brado, je vzkliknil:

»Glej, no, glej! Če to ni Ardieth Bay?!«

Drugi, ki je stal poleg njega in je imel čez čelo zavezano zeleno ruto, je dodal:

»Greš z nami, Ardieth?«

Tretji, ki je bil od trojice najbolj nenavaden na pogled, saj je imel čez levo oko zavezan črn trak, pa je rekel:

»Seveda gre z nami! Brez njega ni zelenja!«

Na te besede so se vsi zasmejali, vilin, ki mu je očitno bilo ime Ardieth, pa se je poskočno zavihtel na tovor, ki so ga začeli dvigovati na ladjo, in jim odgovoril:

»Ne nameravam vas pustiti samih! Kaj pa še?! Da se boste sami zabavali in na Jutranjki kradli jabolka?«

Aurori se je zazdel kot postavljač, a hkrati si ni mogla kaj, da si ne bi priznala, kako čeden je. Ko je tovor prispel do ladje in se še bolj dvignil, je Ardieth skočil z njega in pristal ob Aurori.

»Pozdravljena!« je rekel z nasmehom na ustnicah in z zvezdicami v temnih rjavih očeh, ko jo je opazil. Na prvi pogled je bil videti vsaj pet let starejši od nje. A v očeh se mu je videlo, da je še mlad, kakor je bila mlada tudi Aurora.

»Zdravo,« je rekla Aurora in mu vrnila nasmeh. »Tvoji prijatelji so te očitno veseli.«

Ravno takrat je ladja izplula v širno morje. Mornarji so razvozlali vezice, spustili platno in Jutranja zarja se je iz ječe prebudila v življenje. Njena, na koščenih, v nebo štrlečih vretenih razpeta jadra, so zaplapolala kot krila, Jutranjka se je naslonila na veter in vzdihljaje potegnila proti odprtemu morju, končno svobodna, rešena zemlje in obale. Poželjivo je vzdrhtela in se ponosno podala morskim širjavam naproti.

Vilin je pristopil k robu ladje in se naslonil nanj. »Kaj pa vem. Mimogrede, sem Ardieth Bay Srebrnogozdni iz Zelenega gaja. Ti pa si …«

»Aurora,« je dejala vilinka.

»Rešiteljica, sklepam?« je vprašal mladi Ardieth.

»Ja, vsaj tako mi pravijo.«

»Tako ti pravijo?« je presenečeno vprašal vilin in jo končno pogledal. »Torej nisi Rešiteljica?«

»Sem. Vendar ne verjamem, da bi kdaj lahko rešila to deželo. Saj sploh ni videti tako temačen in nevaren svet,« je rekla Aurora.

»Ravno v tem je njegov čar. Ta svet nikoli ne prikaže stvari, ki za njene prebivalce ne bi bile dobre. Toda … če se bo črna magija še naprej širila, se bo začelo opažati, da je v veliki nevarnosti za preživetje.«

»Nekaj podobnega mi je povedala Lepa gospa. No, meni in mojima prijateljema,« je pojasnila Aurora.

»Srečala si Lepo gospo?« je vprašal vilin in takoj nadaljeval: »Moj oče, ki je … Mislim, moj oče jo zelo ceni. Nekateri celo pravijo, da ima magijo, ki naj bi presegla prihodnost Atlantide.«

»Ne verjamem. Meni se je zdela zelo stara gospa, čeprav tega ni kazala na prvi pogled. V njenih očeh se je videlo, da je stara več stoletij, glede tega se strinjam s teboj.«

»Res je že stara, a zato tudi bolj modra. Sklepam, da si že veliko doživela. Mnogo sem slišal o tebi. Veliko dobrega in tudi nekaj slabega,« je dejal Ardieth.

Dekle se mu je nasmehnilo in mu začelo pripovedovati vse, kar so s prijateljema dotlej doživeli. Ardieth jo je z velikim veseljem poslušal in Aurori se je posvetilo, da je končno našla pravega prijatelja.

Kar debela ura je minila, ko se je izpod palube skobacala Nanesa. Aurora je Ardiethu ravno razlagala o Douglasu in Nanesi, ko sta zaslišala hrup. Vilinka je odhitela pogledat, kaj se dogaja, ko je prišla nazaj, je s seboj pripeljala Naneso.

»Kdo je pa ta ob tebi, Aurora?« je presenečeno vprašala Nanesa.

»To je Ardieth Bay, vilin iz Zelenega gaja. Malo prej sva se spoznala,« je odgovorila vilinka. »In tole, Ardieth, je prijateljica, o kateri sem ti ravnokar pripovedovala.«

»Me veseli, Nanesa Čarobna,« je prijazno rekel Ardieth in mladi čarodejki narahlo pokimal. Aurori se je za hip zazdelo, da ji je skozi drobovje šinila temna senca …

Nekaj časa je nato nanje padla tišina, potem pa se je oglasila Nanesa:

»No, čas je, da se z Auroro posloviva. Saj veš, morava še razpakirati.« Nato je povlekla Auroro za roko, da je vilinka lahko zaklicala Ardiethu le še: »Se vidiva na večerji!«

Ardieth je v pozdrav dvignil roko.

Nanesa je prijateljico zvlekla v sobo in zaloputnila z vrati. »Povej mi, da sanjam!«

»Zakaj, za vraga, je pa to dobro?« je vprašala Aurora in sedla na posteljo.

»Ta vilin je tako čeden. In vidi se mu, da je še mlad, čeprav je na pogled videti starejši,« je dejala Nanesa.

Aurora se je raje izognila tej temi in misli o Ardiethu zadržala zase. Vsaj za zdaj.

»Mimogrede, rada bi se s teboj pogovorila o Relivijanu,« je dejala Nanesa.

»O Relivijanu?« je bila presenečena Aurora.

»Ja! Misliš, da nisem videla, kako blizu sta si? Menim, da je zaljubljen vate,« je  prismuknjeno dodala prijateljica.

»Lepo te prosim!« je bila Aurora presenečena in hkrati jezna na Nanesino pripombo o Relivijanu. »Samo prijatelja sva. Nič drugega!«

»Samo prijatelja, pa kaj še!« je prijateljica rekla tiho, da jo polvilinka ne bi slišala, vendar je imela ta zelo ostra ušesa.

A Nanese ji je bilo za ta dan dovolj. Raje se je posvetila drugi temi. »So nama prinesli prtljago?« je vprašala, ko je v kotu sobe zagledala zaboje. Nanesa je prikimala in hitro sta se spravili na delo.