OSNOVNI PODATKI O KNJIGI:

Avtorica: Nina Abraham

Fantazijsko ljubezenski roman

216 strani, A5 format

Redna cena: 21,01 EUR

Spletna cena - s 25% popusta: 15,75 EUR

Za naročilo knjige oziroma morebitna dodatna pojasnila smo vam na voljo na tel: 01/756 98 62 ali na e-naslovu: smar-team-narocila@amis.net.

 

POVZETEK VSEBINE:

Knjiga jedrugi del trilogije Zgodba Petih narodov, ki jo sestavljata še knjigi Ples plamenov (prvi del) in Krvave prerokbe (tretji del).

Prva knjiga se je končala s tem, da so Medjaiji, za kar jih je določil Caridan Ladjedelec, odšli na dolgo pot, ki bo morda za vse večne časa zaznamovala njihova življenja. Druščino so sestavljali Aurora, kot glavna od rešiteljev in Medjaijev, Ardieth Bay, Nanesa in Douglas, vodil jih je Kaspyjan Nevihtni, tu pa so bili še Jeonson, kapitan piratske ladje Jutranjke, Calvin v imenu škratov, Elrohirr v imenu Lovrenca, in Geraldine, hčerka Lepe gospe Gere.

Druga knjiga pripoveduje o njihovi poti in nenavadni usodi, ki je doletela Druščino. Kaj se bo zgodilo z Ardiethom? Bo Aurora zmogla rešiti usodo ljubezni? Bo Druščina našla pravo pot? Nadaljevanje poti se začenja podobno kot prvič. Torej na mirni in tihi poti nekega mrzlega februarskega dne …

 

IZSEK IZ KNJIGE:

Druščina je že več dni hodila po vroči in soparni pokrajini, porasli z gozdom in grmičevjem. Nikomur se ni dalo priganjati ostalih članov in nihče se ni posebno trudil, da bi obdržal pravo smer do dveh kristalov.

Tistega dne je bilo še posebej vroče. Aurora, ki je ves čas hodila ob Jeonsonu, je z napol zaprtimi očmi opazovala pot pred seboj. Altariel je bil ves omamljen od vročine in muh, ki so jim neprestano letale okoli glav. Hodil je počasi, na repu kolone, in ves čas opazoval Auroro. Drugi so hodili v gosjem redu, tudi počasi kakor polži. Celo Kaspyjan je izgubil voljo. Po kaki uri ali dveh so povsem izgubili orientacijo, čeprav jim je bilo še preveč jasno, da že dolgo ne gredo več na jug proti Strašnih krajem, kjer naj bi bili drugi kristali. Nosilo jih je vstran in hodili so kratko malo v smeri, ki se jim je ponujala – na vzhod ali sever, v osrčje goščave, ne pa iz nje.

Popoldne se je že nagibalo h koncu, ko so se vsi izmučeni splazili in zdrčali v globel, ki je bila širša in globlja od vseh, na katere so naleteli dotlej. Bila je tako previsna in strma, da se je izkazalo za nemogoče, da bi lahko splezali iz nje, bodisi naprej ali nazaj. Nič drugega jim ni preostalo, kot da so šli po tej globeli – naprej in navzgor.

Tla so postajala mehka in ponekod močvirnata. Na bregovih so se prikazali izviri in kmalu so odkrili, da sledijo potočku, ki je curljal in žuborel po zarasli strugi. Zdaj so se začela tla strmo spuščati, potok se je okrepil v toku in po zvoku, tako da je urno tekel, nad njimi pa se je prepletalo drevje.

Potem, ko so se nekaj časa opotekali vštric s potokom, so prav nepričakovano odkrili majhno pot, ki je vodila ven iz te globeli. Vsi po vrsti so se skobacali na plan, toda sedaj so naleteli na drugo težavo …

»No, zdaj se nam pa lahko vsaj sanja, kje smo!« je bil jezen Calvin. »Prišli smo tako rekoč na nasprotni konec poti, kot pa smo nameravali. Tole je Začarani konec gozda. V našem jeziku mu pravimo Sadiyjalenn. Tako rekoč – konec lepih krajev in začetek pasti. Že dolgo ni bil nihče tukaj. Sem ne zahaja nihče. Tu naj bi menda živeli duhovi in palčki, pa tudi angeli, če obstajajo.«

Kaspyjan si je v usta vtaknil pipo in zamišljen sedel na štor. Čez čas je Druščina ugotovila, da je zaspal. Tudi drugim je postajalo vedno bolj vroče. Okrog ušes so jim brenčali roji muh vseh vrst in v hrbet jih je žgalo popoldansko sonce. Nazadnje se je čarodej le zbudil in Jeonson ga je s težavo odvlekel naprej. Vsak korak naprej je bil bolj obotavljiv od prejšnjega. Zaspanost kakor da bi mezela iz tal in po njihovih nogah gor ter jim počasi legla na glave in oči.

Aurora je čutila, kako se ji poveša brada in kako ji kinka glava. Tik pred njo je Douglas omahnil na kolena in Aurora je obstala.

»Nič ne pomaga,« je slišala reči Jeonsa. »Brez počitka ne morem narediti niti koraka več. Treba bo malce zadremati. Pod drevesi je hladno. Manj muh.«

Aurori to ni bilo všeč. »Dajte, no!« je zaklicala. »Zdajle ne utegnemo dremati. Najprej moramo priti iz te goščave.«

Ampak Druščina je bila že preveč zaspana in utrujena od te čudne čarovnije, da bi jim bilo kakor koli mar. Poleg polvilinke je stal Elrohirr, zehal je in prav trapasto mežikal.

Nenadoma je Aurora začutila, da jo premaguje spanec. Glava ji je zaplavala. Zdaj se je zdelo, kot da v zraku skorajda ni več glasu. Muhe so nehale brenčati. Samo tih, komajda slišen zvok, mehko prhutav, kot če bi kdo napol šepetal kak napev, je menda drhtel v vejah dreves.

Vzdignila je težke oči in zagledala velikansko drevo, staro in osivelo, ki se je sklanjalo nadnjo. Videti je bilo neznansko, kakor da bi s svojimi vejami hotelo oprijeti druga drevesa ali katerega od Druščine.

Jeons in Kaspyjan ter Calvin so se zvlekli pod veliko drevo in v trenutku jih je premagal spanec. Calvin je že na veliko smrčal. Geraldine in Nanesa sta svoje počivališče našli v stari kotanji. Douglas in Elrohirr sta se počasi in mukoma zvlekla pod ogromno drevo, ki je stalo na drugi strani Aurore. Videti je bilo, da spor med Geraldine in Elrohirrjem še vedno ni bil povsem poravnan. Aurora pa je dejala, da gre k bližnjemu potočku, da si osveži misli in zbistri um. Dodala je še, da bo čez nekaj minut nazaj. Vendar pa se je tam zleknila in niti šum vode je ni več prebudil. Glavo je naslonila na veliko vejo in v trenutku jo je zajel spanec.