P433

ZGODBA O ČUDNEM BOŽIČU

Samo Bergant

OŠ narodnega heroja Maksa Pečarja Ljubljana - Črnuče

 

Zgodba se začne teden dni pred Božičem. Kot vsako leto, se je desetletni Samo z bratom in atijem odpravil po novoletno jelko. Bil je vznemirjen, božični čas je bil zanj res nekaj posebnega.

A na trgu so opazili nekaj zelo čudnega: vse jelke so bile plastične! Nekega prodajalca so vprašali, kaj se je zgodilo. Povedal jim je,  da je nekdo vse lepe naravne jelke uničil, grdih pa ne morejo prodajati. Hočeš nočeš so morali kupiti plastično drevesce. Medtem je imela Samova mami doma težave z okraski; našla ni niti enega! Fantje so ji pomagali, obrnili so vso hišo, a zaman. Sedli so v avto in se brž odpeljali v trgovino. A težav ta dan očitno še ni bilo konec: vse trgovine so bile polne ljudi, ki so iskali okraske.  »Torej le nismo edini«, so si Samo, bratec in ati oddahnili. »Bolje bo, da se vrnemo domov. V nabito polni trgovini, v kateri vsi iščejo enako, okraskov gotovo ne bomo našli.« Še sreča, da je blizu doma gozd. V njem so nabrali storže, nanje prilepili kljukice za perilo in jih pritrdili na jelko. Še kar lepi okraski so bili ti storži, plastično drevesce so poživili.

Dovolite, da preskočim pet dni. Danes je božični večer in vsi otroci že komaj čakajo prihod Božička. Samova družina se vsako leto odpravi k babici, ki na božični večer praznuje rojstni dan. To je imenitno, praznovanje je dvakrat lepše!  Samo je planil k drevescu- vsako leto ga je pomagal dedku okrasiti. A glej – tudi babica in dedek sta morala letos kupiti plastično jelko in tudi njima so okraski izginili! Posladkali so se in nestrpno pričakovali božična darila. A teh ni in ni bilo… Čuden Božič!  

»Kaj ko bi preverili, če je vsaj pri atu in mami vse v najlepšem redu?«, je predlagal Samo. Tam so že bili zbrani strici in tete in cel kup sestričen.  Vsi so se drenjali pred, uganite, plastično novoletno jelko, in si gubali čela, kam so izginili božični okraski in jaslice. Še dobro, da je mama spekla slastno potico in piškote. Otroci so nestrpno postavali pred vrati v dnevno sobo in čakali darila. Božiček jih je vsako leto tako lepo obdaril, četudi so bili kdaj kljub trudu malce nagajivi! A tokrat o darilih ne duha ne sluha. Otroci so bili neznansko razočarani in tudi odrasli so bili videti zaskrbljeni.

»Škoda, letos ne bo Božička«, si je mislil Samo zjutraj, ko tudi doma daril pod smrečico ni bilo... Poklical je sošolce. Tudi oni so bili razočarani. Nihče ni dobil daril. To je bilo ZELO čudno.

»Ugotoviti moram, kaj se je zgodilo«, se je odločil Samo.  Zbral je skupino prijateljev. Prečesali so vse Črnuče in še okolico povrhu. Zaman. Slednjič so se odpravili še v gozd. Gazili so po snegu in globoko v gmajni končno našli, kar so iskali: sani, ogromen koš daril, jelene in starega moža ob njih. Stari mož ni bil nihče drug kot Božiček! A joj, bil je zvezan! Pa jeleni tudi! In sani so bile polomljene! Le palčkov, zvestih spremljevalcev,  ni bilo. »Kaj se je zgodilo, dragi Božiček?«, so hiteli spraševati otroci. A Božiček je prestrašeno šepnil: »Brž se skrijte!« Otroci so poskakali za najbližje deblo podrtega drevesa.   Zadnji hip: takoj zatem je iz smeri vasi prilomastil debel možakar in za njim še deset visokih mož.  Takoj so ga prepoznali: bil je velik skopuh in mestni bogataš  Janez Denarnik! Možje so mrko gledali izpod čela. »Kaj je Božiček, te kaj zebe?«, so se zarežali ubogemu zvezanemu starcu v brado. »Božiček, pripeljal sem ti družbo!« Janez Denarnik je možem ukazal, da ponoči stražijo ujetnike, sam pa se je obrnil in odgazil domov.

Možje so se greli ob steklenici ruma in se rogali Božičku: «Kaj je, stari? Letos pa ne bo Božiča!« Ubogi Božiček jih je prosil: »Izpustite me! Ali veste, koliko razočaranih otrok je letos ostalo brez daril?« A možje se ga niso uslišali.

Otroci so za deblom otrpnili od strahu in se tiho spogledovali. Še dobro, da Janez Denarnik ni opazil njihovih sledi… A pogum je premagal strah. Vedeli so, da morajo hitro ukrepati. Dan se je že prevesil v večer. Samo je dobil genialno idejo in jo čisto tiho predstavil prijateljem. Skoraj brez besed so skovali načrt.

Štirje stražarji so stali pod smrekami, ki so se šibile pod snegom. Naenkrat so nanje začeli deževati storži in debele snežene kepe, ki so jih metali fantje. Na presenečene stražarje se je vsul še sneg z vej, tako da jih je popolnoma zasulo.  Drugi možakarji se niso imeli časa niti obrniti, ko je med dva iz teme že planil Samo. Takoj sta se pognala za njim. Ko sta ga že skoraj prijela, je Samo odskočil in zadela sta se drug drugemu naravnost v čelo. »Au!«, sta stokala. Nista se še utegnila pobrati, ko ju je pohodil najnerodnejši  stražar iz druščine. Zapletli so se in se zvalili po tleh. Samo je medtem urno splezal na drevo in vse tri zasul s snegom.

Preostali trije stražarji so medtem odkrili, kje se fantje skrivajo, in takoj stekli proti deblu. A so bili zaradi ruma že malce okajeni in počasni. Takoj so v odgovor dobili rafal sneženih kep in storžev, tako gost, da niso videli ničesar pred seboj. »Boste že videli, smrkavci!« so vpili.

Prizor je bil res nenavaden. Tri velike kepe pijanih in zasutih stražarjev, ki so preklinjali in se skušali izmotati iz snega, pa jim to ni najbolj uspevalo. A niso obupali! Napeli so vse svoje moči in se rešili snega. Takoj so se zapodili za otroki. Ojoj, prijateljem je trda predla!

Tedaj se je iz gozda zaslišalo grozovito tuljenje. To so bili palčki, ki so hiteli na pomoč Božičku in prijateljem. Vsuli so se izza dreves in se vrgli naravnost nad stražarje. Čeprav so bili veliko manjši, so bili zelo pogumni. To je možakarje zmedlo. Presenečeni so obstali in čisto pozabili na otroke. Palčki so jim spodnesli tla pod nogami in možje so se že spet valjali po snegu.

»Hitro hitro, rešimo Božička!« Fantje so imeli ravno toliko časa, da so osvobodili Božička in jelene. Še dobro, da se v žepih desetletnih mulcev vedno najde pipec.  Zgrabili so vrvi in stražarje urno zvezali. Eden od prijateljev, Luka po imenu, je poklical policijo. Najprej niso hoteli verjeti njegovi zgodbi, a ko se je oglasil še Božiček, so vsi začudeni le prihiteli v gozd.

Tam so ugotovili, da so bili možje že dolgo iskani roparji in nasilneži. Takoj so se odpravili še na dom Janeza Denarnika. V njegovi dnevni sobi so odkrili celo skladišče novoletnih okraskov. Janez je priznal, da so bili večinoma ukradeni, preostale pa je pokupil po trgovinah. Česar ni mogel pokrasti sam, so opravili njegovi pajdaši. Enako je storil tudi  z jelkami. »Sovražim Božič«, je izjavil. »Takrat se imajo ljudje radi, jaz pa nimam nikogar, da bi z njim delil darila.«  Čeprav je bil bogat, mu to ni prineslo sreče. Bogastva ni hotel in znal deliti z drugimi, raje je želel ljudi prikrajšati za veselje.  

Janeza in pajdaše so aretirali in za dolgo let zaprli.  Božiček pa je lahko z zamudo razdelil darila. To je bil res čuden Božič, a navsezadnje se je vse srečno izteklo.

Samo in prijatelji so čez nekaj dni prejeli posebno pismo. V njem je pisalo:

  Dragi fantje!

Res sem vam hvaležen, ker ste me rešili. V zahvalo vam ponujam tole: med zimskimi počitnicami lahko pridete k meni v vas in jaz vas bom pripeljal z mojimi sanmi.  Pripeljite tudi mlajše bratce in

sestrice, saj vem, da si me že dolgo želijo obiskati. Prosim, odpišite mi. Moj naslov je: pri Božičku, Božičkova ulica 3, Korvantunturi, Sever.

Božiček