Glasovalna številka: PR116

Tamaja Buh

POGLEJ ME V OČI

OŠ Pod goro Slovenske Konjice

 

Uvod

Prepir in hrup sta ponovno zavzela celotno hišo. Normalen poletni dan pri Novakovih. Mislim, da se ne spomnim dneva, ko ne bi poslušala neznosnega in neustavljivega prepiranja svojih staršev. Obe s starejšo sestro Mojco sva vedeli, kaj sledi. Mogoče bo to še boljše, da se vse skupaj neha.
Sem Maja in moje življenje ni nobena pravljica. Od kar pomnim, je bilo enako. Nikoli nisem bila preveč odprta ali socialna oseba, nič v življenju mi ni pritegnilo pozornosti, razen ocen in šolskega dela. Imela sem dolgočasno in črno belo življenje. Zaradi svojih staršev počitnic sploh nisem marala in sem komaj čakala na ponoven začetek šolskega leta in začetek zadnjega letnika srednje šole. Veselila sem se srečanja sošolcev, čeprav se niso niti zmenili zame. Zanimivo jih je bilo opazovati in si domišljati, kaj se jim dogaja v življenju, saj sama nisem nikoli pristopila do njih in jih ogovorila.
Največ sem razmišljala o Alexovem življenju … No, nikoli se nisem zanimala za fante, zdelo se mi ja škoda časa. Zaradi nenehnega prepiranja mojih staršev pa sem itak izgubila zaupanje v ljubezen. Ampak nekaj na njem me je vedno znova pritegnilo k razmišljanju, ali je res njegovo življenje tako popolno, kot izgleda.
Mogoče se motim, ampak kaj mu je manjkalo, bil je popularen in uspešen nogometaš, vse punce je imel okoli sebe na pladnju, ampak saj veste, kaj pravijo: včasih tudi popoln nasmešek prikrije resnico, ki se skriva v nas. In v tem primeru dame in gospodje, sem imela prav. Alex ni bil tako samozavesten in srečen kot je deloval na prvi pogled, ravno nasprotno, s svojim vsakodnevnim ponočevanjem je močno prikrival svojo dejansko nesrečnost in nezadovoljstvo s seboj. V resnici je imel neiskren nasmeh in lažno samozavest, ki je močno zavajala.
Nikoli si nisem mislila, da bi se lahko dva tako popolnoma drugačna človeka srečala in celo zaljubila. Jaz, s svojimi svetlimi in ravnimi lasmi, z mojimi velikimi zelenimi očmi in s pegicami, ki so prekrivale moj nos in lička. In pa on, s  svojimi temno, temno rjavimi, skodranimi lasmi, rjavimi očmi in popolnim nasmehom. Tako različna, a tako podobna. In tako se je vse skupaj začelo.

 

Prvo srečanje

Bil je torek, ura angleščine, Alex je bil vprašan. To je bilo res boleče gledati, ničesar ni znal in jasno je bilo, da bo dobil negativno oceno. Že tretjo letos, pa se je šolsko leto komaj začelo. Angleščina mu res ni šla, no,  saj že na splošno ni preveč sijal s svojim učnim uspehom.
»Alex, kaj se dogaja zadnje čase s tvojo angleščino, to je že tvoja 3 negativna ocena letos! Če hočeš opraviti razred, se boš pa moral malo vzeti v roke,« je strogo, a še vedno s svojim prijaznim glasom rekla učiteljica Alexu.
»Saj vem,« ji je Alex tiho pripomnil.
»Sedi, se bova pogovorila po pouku.«
Alex je sedel na svoje mesto in čez nekaj minut je zazvonil zvonec, ki je oznanjal konec ure. Vsi so že hiteli s pospravljanjem knjig in drug preko drugega hiteli iz učilnice.

Ko sem si že pospravila stvari in hotela oditi, sem začutila roko na svoji rami. Bila je učiteljica angleščine, Katrin. Drobna anglistka, katero sem zares oboževala. Ona je bila ena izmed redkih učiteljic, ki jim je bilo mar zame in v bistvu ji je bilo mar za vse njene učence. Obrnila sem se in jo pozdravila.
»Maja,  nekaj bi te rada vprašala, no, bolj prosila.« je rekla s svojim prijaznim glasom.
»Ja, povejte.«
»Zanima me, če si prosta naslednjo sredo po pouku?« je negotovo vprašala.
»Mislim, da sem, ja, zakaj?« sem ji odgovorila.
»Razmišljala sem, Alexu res ne gre angleščina, ti pa si najboljša izmed mojih učencev, prijazna in vestna punca in razmišljala sem, ali bi bila tako prijazna, da bi poučevala Alexa angleščino in mu poskusila na drugačen način razložiti snov, ker meni očitno ne uspeva.« je rekla učiteljica.
Nisem vedela, kaj sploh naj odgovorim, kaj naj ji  rečem. Jaz? Jaz naj bi učila najbolj popularnega »frajerja« na šoli. Že itak sem bila sramežljiva in si nisem upala komunicirati z nikomer, razen s svojo starejšo sestro, ki pa itak ve vsako najmanjšo podrobnost mojega bednega življenja.
Nisem želela razočarati svoje najljubše učiteljice, vse skupaj pa se mi je zdelo prav zabavno in zanimivo, mogoče nevarno, zato sem se odločila, da bom premagala svoj strah in rekla da. »Ja, lahko,« ob tej povedi sem pogoltnila grozno velik cmok. Že zdaj sem bila tako živčna, kaj šele bo, sem si mislila.
»Hvala ti, Maja, res, zelo sem ti hvaležna.«
Nasmehnila sem se ji in hitro odšla iz učilnice. Četudi sem se strinjala s poučevanjem Alexa, sem bila vseeno zelo sramežljiva in že ob misli na stik z ljudmi, ki jih nisem poznala so se mi v trenutku zarosile oči. A ker nisem hotela razočarati učiteljice, se bom očitno vselej morala soočiti z »vsemogočnim« Alexom.

Tega srečanja z Alexom sem se vedno bolj izogibala, bila sem prestrašena. Ne glede na moj strah in živčnost sem se vseeno hotela dobro pripraviti in dobro opraviti svojo nalogo. Pripravila sem si delovne liste, razlage, vaje, vse mogoče. Dnevi so minevali in sreda je bila tu. Nastopil je trenutek, ko sva se prvič srečala v knjižnici. Takoj, ko sem ga zagledala, se mi je zdelo, da ne morem niti govoriti, niti hoditi. Bližal se mi je in arogantno rekel: »Zdravo.« Odzdravila sem in sedla za mizo v knjižnici.
»Um, pripravila sem neke liste in vaje, ter razlage, da ti bom lahko razložila snov in«
»V redu je, ne trudi se, jaz nočem biti tu in mislim, da ti tudi ne, kaj če bi nehala s pretvarjanjem, da ti je mar in bi oba preprosto šla domov.«
Prekinil me je na sredi stavka in s svojimi arogantnimi besedami porušil ves moj trud, hotela sem se razjokati kar tam, pred vsemi, zaradi ponižanja, ki sem ga začutila isti trenutek, ko je začel govoriti. Ampak ne bom se vdala.

»Če mi ne bi bilo mar, ne bi delala vsega tega in ne bi poskusila pozabiti na mojo sramežljivost in da boš vedel, tega ne delam zaradi tega, ker se mi smiliš, ampak zaradi učiteljice Katrin.« Ob vsem tem, kar sem povedala se mi je neprestano zatikalo, bila sem zadihana zaradi svoje jeze in hkrati začudena nad mojimi zmožnostmi govorjenja. Nisem si mislila, da bom sploh lahko kaj odgovorila na njegove nesmiselne izjave. Nekaj sekund me je gledal v oči in nato hladno odgovoril: »Oprosti, nisem te hotel prizadeti.«.
Mogoče je opazil solze, ki so se vedno hitreje nabirale v mojih zelenih očeh.
Oba sva morala pozabiti na to in začeti delati. Mogoče pa ni tako slab, saj se mi je ravnokar opravičil, mar ne?
»V redu je, pozabi zdaj na to, začniva raje.«

 Negotovo me je pogledal in začela sem razlagati o časih pri angleščini, o nepravilnih glagolih in mu kasneje izročila delovne liste, ki sem jih  pripravila z namenom, da bi jih reševal in s tem utrjeval svoje znanje.
»In po vsem ti misliš, da bom jaz to reševal?« Njegove samovšečne in arogantne besede so me šokirale kot strela iz neba.
»Veš, žal mi je, da sem sploh lahko pomislila na to, da bo tole delovalo in mi bo uspelo narediti to, kar mi je bilo naročeno, ampak očitno ne bo šlo.« Z vrelimi solzami, ki so mi tekle po licih, sem osramočena stekla iz knjižnice. Ves moj trud, da bi premagala svoj strah pred komunikacijo z ljudmi, ki jih ne poznam in ves moj trud in vsa ta pomoč zanj ni bila nič, čisto  brez pomena.

Z jezo in bolečino v srcu,  zaradi vse te sramote in Alexovega poniževanja,  sem tekla domov. Hotela sem, da se to vse konča, da ga nikoli več ne bom videla, kaj šele učila. Čeprav videti ga bom še morala velikokrat, saj je le bil moj sošolec. Hotela sem, da se ta dan konča in to čimprej, sonce je že bilo za oblaki in počasi se je že stemnilo. Do takrat, ko sem prispela domov, sta moja mami in Mojca gledali televizijo, za mojega očeta pa itak nikoli nisem vedela, kod hodi. Mogoče se je izgubil v kakšnem baru ali kaj podobnega. In jaz, z uničeno  maskaro, ki je še bolj poudarila, da sem ravnokar skoraj svoje oči uničila zaradi nenehnega jokanja, sem imela na sebi par oči moje družine, ki so hotele vedeti, kaj se je zgodilo. Nikoli nisem dobila prevelike pozornosti, moja sestra tudi ne, včasih se mi je zdelo, da imam, zaradi nenehnega kreganja svojih staršev, sestro za svojo nadomestno mamo. Rada imam svojo pravo mami, a zaradi ločitve, ki se še vedno ni zgodila, čeprav smo vsi vedeli, da se bo, sem jo nekako razumela ali pa se v bistvu sprijaznila, da ima veliko stvari za urediti in da se ob vsem tem težko ukvarja še z mano in s sestro. Ne morem pomagati, a tako je pač bilo.
Bili sva jaz in Mojca. Vedno sva vedeli, ko je bilo s katero od naju kaj narobe ali pa, ko naju je kaj mučilo. Tako je tudi zdaj vedela, ko sem prestopila hišni prag in vstopila v dnevno sobo. Poznala me je bolje od vseh, samo njej sem lahko čisto vse zaupala in vedela je tudi, da ko je kaj narobe, nočem, da bi cela moja razpadajoča družina vedela vse o tem. Povlekla me je do svoje sobe in legli sva na posteljo, s svojimi popolnimi modrimi očmi me je pogledala v oči in s sočutjem v njenem mehkem glasu rekla: »Majči, kaj te muči?«
Nič ji nisem povedala glede Alexa, a ker je bila moja edina prijateljica oziroma edina oseba, ki ji lahko zaupam vse o svojem  življenju, sem ji kaj kmalu vse povedala, od začetka do konca. Govorila sem o najpopularnejšem in vase zagledanem, po videzu popolnem sošolcu Alexu in nadaljevala z opisovanjem, da mi je učiteljica naročila, da naj ga poučujem angleščino, ker je dobil že svojo tretjo negativno oceno do zdaj in končala, kako se je vse grozno končalo danes, ko sva imela prvo »učno« srečanje. In pa seveda kako me je ponižal na koncu, ko niti pogledati ni želel mojih delovnih listov in vaj. Mislim:  kakšen kreten. Zaradi vse te razburjenosti med pripovedovanjem, so se mi solze zopet ulile po licih. Nič novega, bi lahko rekli za danes.
Ko sem v miru končala s pripovedovanjem o današnjem kaotičnem dnevu, me je Mojca pogledala v oči, se mi nasmejala in rekla »Mislim, da ti je Alex malo všeč.«
»Kaj?! Po vsem tem kar sem ti povedala in kako je bil današnji dan grozen si ti upaš reči kaj takšnega?« Nisem mogla verjet njenim besedam, res ne.
»Maja, oprosti, ampak vem, kako to gre. Zakaj pa te je vse to tako razburilo, zakaj si se sploh že na začetku tako trudila, če si že vedela kakšen je?  Drugega pojasnila ni.«
Bila sem tiho, ker sem bila presenečena. Kaj, če je vse to res in mi je v resnici res mogoče malo všeč? Ne, to se ne sme in se ne bo zgodilo, pod nobenim pogojem.
Čeprav je bil privlačen, se lepota ne more kosati z njegovim groznim karakterjem. Takoj naslednji dan moram iti do učiteljice Katrin in ji povedati, da ne morem več učiti Alexa.
Zanimalo me je, ali je Alex razmišljal kaj o današnjem dnevu.

 

Alexov svet

Skoraj vsi imajo napačno sliko o meni in mojem življenju. Mogoče sem zato tudi sam kriv. Na obrazu imam vedno nasmešek, ni mi mar za nič, sem tisti popularni, samovšečni nogometaš, ki lahko dobi vse punce in jih sploh ne ceni. Resničnost je popolnoma drugačna. Sam sem nesrečen in se vsak dan pretvarjam, da sem nekaj, kar nisem in upam, da nihče ne bo tega opazil, ker če bi, bi  itak bil tarča posmeha. Dobrodošli v srednji šoli. Itak pa nikoli nisem imel nekoga, ki bi mu lahko zaupal, najbližje temu je moj najboljši nogometni prijatelj Miha. Ob očetu alkoholiku in mami, ki mu je pustila, da jo je vrtel okoli prsta, sem bil sam.
Danes sem bil zelo presenečen glede radodarnosti sošolke Maje, ki priznam, sem jo drugače komaj kdaj opazil, ampak bila je ena izmed prvih ljudi, ki je dejansko bila prijazna do mene in jaz, jaz sem vse uničil s svojo nesramnostjo. Kakšen kreten sem. Zelo mi je žal, a če se ne bom spremenil in bom dejansko takšen, kot sem v resnici, se bo to samo ponavljalo. Najraje bi zbežal nekam daleč stran od vsega tega in začel novo življenje z nekom, ki ga bom neskončno ljubil. Aja, kot da se bo to kdaj zgodilo z mojo grozno osebnostjo. No, z mojo osebnostjo, ki jo vsem kažem. Res sem kreten.

Temnilo se je in z mamo sva bila zopet sama. Oče je moral iti v trgovino, ampak zdi se mi, da se mu je pot čarobno spremenila. Dosti mi je bilo, da je vedno znova mislil, da lahko dela vse kar se mu zdi. Če za koga nisem hotel slabega življenja, je bilo to za mojo mamo. Ona pa mu je preprosto pustila, da si jo podreja, kot da ni nič. To bom moral v bližnji prihodnosti nujno popraviti.
Mogoče nekoč.
Za zdaj sem šel spat in kot vsak dan sem mami zaželel lahko noč in jo tesno objel. Zopet nekaj, iz česar bi se vsi lahko norčevali, če bi vedeli. Še sreča, da ne vedo, otroci tega ne razumejo, temu bi se posmehovali, meni bi se posmehovali.

Isti trenutek, ko sem se ulegel v posteljo, sem videl njo. Majo. Tako mi je bilo žal, zato sem se odločil, da se ji bom opravičil. Kljub mojemu opravičilu vem, da mi ne bo oprostila in me ne bo več niti pogledala, kaj šele učila angleščine. Sovražil sem to, da vedno vse uničim. Zakaj ne morem biti takšen kot sem dejansko, takšen, kot si želim biti, zakaj?

 

Katastrofa

Bilo je naslednje jutro in jaz sem se ravnokar pripravljala za šolo, kolikor lahko temu sploh rečemo. Nikoli mi ni bilo pretirano mar za moj videz, v bistvu nikoli mi ni bilo mar za nič, razen za ocene in za mojo sestro. To se sliši zelo depresivno, žalostno, vendar resnično. Danes sem se odločila, da ne bom šla v šolo takšna kot po navadi, ko izgledam kot povožen dihur, ampak si bom nanesla nek glos moje sestre. Celo s parfumom sem se pošpricala. Ko sem že hotela izstopiti iz hiše, je seveda Mojca morala še nekaj reči. Obrnila sem se in jo smrtno resno  pogledala v oči s »češ kaj hočeš, zamudila bom v šolo«.
»Maja, sem ti rekla, da imam prav, ha!« Ura je bila sedem zjutraj na ta deževen četrtek in seveda kot vedno nisem imela pojma o čem govori.
»O čem spet blebetaš, Mojca? Mudi se mi v šolo.«
»Usta se ti svetijo, lase si si drugače počesala kot navadno in dišiš počakaj-,» približala se mi je in me povohala, kot da sem neka roža na travniku, ah uboga moja sestra.
»Po parfumu.«
»In?«
»Všeč ti je, sestrica.«
»Kdo!?«, zadrla sem se, saj sem imela dosti njenih nesmiselnih opazk.
»Sama veš, kdo, no, ja, pojdi sedaj v šolo, da ga boš čimprej lahko videla.« Nato mi je še pomežiknila in zazdelo se mi je: meni se bo že na vse zgodaj zjutraj utrgalo. Točno vedela sem, da misli na Alexa in ni imela prav. Mogoče pač nisem hotela biti, kot sem po navadi in sem malo zamenjala svoj videz, ampak razlog pa niti slučajno ni bil tisti kreten Alex. Celo pot do šole sem še o tem razmišljala. Kaj mi dela ta človek, glavo mi bo razneslo. Po prvi uri grem do učiteljice in ji grem povedat, da niti pod razno ne bom nikoli več učila Alexa ne angleščine, ne ničesar drugega. Konec je.

Prvo uro sem imela matematiko. Moj najljubši predmet. Da mi ne boste slučajno verjeli, to je bil največji sarkazem, kar ste ga in kar ga boste kdaj slišali. Matematiko sem sovražila, skoraj tako kot misel na to, da bi mi kdaj bil všeč Alex. Ne, hvala. Joj, sama sebe sem že sovražila, ker sem si sploh dovolila razmišljati o njem, pa ne na tak način kot si vi mislite, samo prijateljsko.
Matematike je bilo konec, končno. Napočil je trenutek, ko moram do učiteljice Katrin in jo razočarati. Nič novega, itak sem že velikokrat koga razočarala, ampak okej, to je zgodba za drugič. Pospravila sem, kot vsi ostali knjige ter zvezke in čim hitreje šla iz učilnice. Iskala sem učiteljico Katrin in jo našla na koncu hodnika, pristopila sem do nje in jo ogovorila.
»Dober dan učiteljica.«
»Zdravo, Maja, kako si?«
»V redu sem, hvala. Nekaj Vam želim povedati, če imate čas?«
»Imam, kar povej.«
»Glede Alexa je. Mislim, da ga ne morem več učiti. Sploh se ne želi učiti, oziroma me sploh ne posluša, nima volje za reševanje delovnih listov, ki sem jih naredila samo zanj.« Razburila sem se in zasolzile so se mi oči. Zakaj sem takšna, joj?
»Maja, v redu je, ne se razburjat.« Ah, ali sem tako očitna, da bom počila od razburjenosti. Sočutno me je pogledala v oči in nežno rekla: »Vem, kakšen je lahko Alex, saj ga učim že četrto leto. Poznam ga in vem, da je po srcu dober fant, mogoče zaradi vpliva drugih skriva svojo pravo osebnost. Dober fant je, ampak tega ne zna pokazati. Ne obupaj nad njim, prosim, če ne zaradi drugih, naredi eno manjšo uslugico za svojo najljubšo učiteljico.« Vedno je bila dobra v branju ljudi in v večini primerov je imela vedno prav. Kaj če ima prav tudi tokrat? Kaj, če sem jaz naredila napako, ker sem ga obsodila po samo najinem prvem srečanju?
V redu, sem si rekla v glavi. Dobro, ne bom še obupala nad njim. Današnji je potekal v mejah normalnosti. Ampak Alexa ni bilo v šoli. Nisem vedela razloga, no, pa saj ga nisem pogrešala, ali pač?

Zdelo se mi je , da nekaj manjka, ali je mogoče, da sem imela takšen občutek zaradi Alexove neprisotnosti v šoli? Sovražim te svoje občutke, ko še sama ne vem kaj razmišljam. Še posebej misli o njem so me še dodatno bolj zmedle.  Popularen nogometaš me je zmedel. Ha, nikoli si nisem mislila, da bom kdaj v svojem življenju izrekla ta stavek, ampak tukaj smo. Jutri je petek, se pravi, če pride Alex v šolo seveda, imava ponovno srečanje v knjižnici.
Še vedno me je zanimalo zakaj je manjkal, upam samo, da je v redu.

 

Pobeg

To je to. Grem. Kaj mi še pa preostane, saj sem sam. Vse okoli sebe nehote vedno znova  razočaram, ker sem kreten, ker se delam, da sem nekaj, kar nisem, zaradi vpliva drugih. Kreten. Vse imam že spakirano v kovčkih in že sedim v avtu in čakam, da bom dobil pogum, da se odpeljem in se nikoli več ne vrnem. Mami sem nastavil denar in sporočilo, zakaj grem, pa tudi, da naj ne pusti več mojemu zapitemu očetu, da jo konstantno ovija okoli prsta.
Zdaj bi lahko že bil nekje čez mejo, ampak nekaj me je vleklo nazaj. Nogomet ne in šola niti pod razno ne. Prijateljev skorajda nisem imel, ali je možno, da je Maja razlog, da  se ne morem odpeljati v neznano in začeti novo življenje nekje, kjer me nihče ne bo poznal.
Kaj se mi dogaja? Nobena punca mi ni delala takšnih preglavic, kot mi jih Maja. Samo enkrat sva se družila, no učila, če lahko temu sploh tako rečem in še tisto sem uničil. Ampak ne, ne bom dovolil, da uničim edino priložnost z edinim človekom, ki je bil do mene prijazen po vsem, kar se je zgodilo.
Nikamor ne grem, dokler ne popravim svojih napak. In začel bom z Majo.
Izstopil sem iz avta in preden je prišla mami domov iz službe, pospravil denar in tisto bedno sporočilce za njo, ki sem ga nastavil. Itak bo izvedela, da nisem bil v šoli, zato rabim en trden razlog, zakaj sem manjkal v šoli. Zobozdravnik? Ne, to nikoli ne traja cel dan. Ah, koga briga, rekel bom, da sem na poti v šolo bruhal in se odločil, da rabim prost dan, da se mi trebušne zadeve umirijo.
Najprej sem se zato preoblekel v pižamo in se kot bolan petletni otrok ulegel na kavč. Mislim, da sem dosti prepričljiv. Nekaj ur sem ležal na kavču kot da sem dejansko na smrtni postelji, zatopljen v misli o Maji. Počasi je mami prišla domov in seveda prvo vprašanje, ko me je zagledala na kavču je bilo: »Zakaj nisi v šoli?« Saj sem vedel.
»A nič, kako si, ne bo?« hotel sem se malo pohecati, ampak glede na njen izraz na obrazu se mi zdi, da mi ni preveč uspelo.
»Glej Alex, naporen dan sem imela, ne da se mi ukvarjati še s tvojimi šalami. Takoj mi povej, zakaj te ni bilo v šolo?« Zelo je bila razburjena, čeprav, saj je skoraj vedno.
»Bruhal sem na poti v šolo in se odločil, da rabim en dan prost.« To sem poskušal izreči čim bolj slabotno, čeprav ne preveč slabotno, saj vseeno hočem jutri v šolo in videti dekle, ki me je ustavilo pri mojem načrtovanem pobegu, Majo.
»Se pravi, če se razumeva, si se sam odločil, da boš doma? Res neodgovorno.« Zavzdihnila je in se obrnila ter odšla v kuhinjo delat, ne vem kaj. Še preden se je dokončno obrnila sem rekel po tihem: »Ne morem več.«

»Česa ne moreš več?« je vprašala mami.
»Tega. Se pretvarjati, da me ne moti, da pustiš očetu, da te neprestano ovija okoli prsta in, da ti grozi, da te napada, da grdo ravna s tabo, jaz pa ne morem storiti popolnoma ničesar glede tega. Aja, pa še to, da sem nesrečen, pa nihče ne opazi. Veš zakaj? Zato, ker skrivam svoje prave občutke pod tem nasmehom in samozavestjo, katere v bistvu sploh ni. In če misliš, da je vse v redu, si se pošteno zmotila, mami.«
Ko sem izustil te besede, so se mi po licih vlile solze. Nisem pa bil edini. Mama nikoli ni bila preveč čustvena, vedno sem verjel, da je vse solze porabila za solze sreče, a odkar pozna mojega očeta vem, da sem se pošteno zmotil. In zato me je presenetilo, ko sem opazil njene drobne solze, ki so e nabirale v kotičkih njenih sinje modrih oči. Ne pomnim dneva, ko sem nazadnje jokal, do sedaj, seveda. Še posebej pa ne pred mami. Ne vem, kaj mi je bilo, vedel sem samo, da če bom hotel začeti znova in dejansko biti to, kar sem v resnici, mi samemu ne bo uspelo. Rabil bom nekoga in ta nekdo, ki se mi je sprehajal o možganih je bil kdo drug, ko tista presneta Maja.
»Oprosti mi, sine, za vse, za bolečino in za to sovraštvo, ki se sprehaja po naši hiši. Zelo, zelo te imam rada. Zapomni si to.« Solze si je obrisala z rokavom svojega rdečega puloverja. Nagnil sem se in jo objel, po zelo dolgem času. No, mogoče pa je bila celo dobra stvar vse tole skupaj, kar se je dogajalo danes. Še veliko stvari ni v redu v mojem življenju in v naši družini, ampak življenje je zato, da poskušamo poiskati samo tiste ta dobre, a ni?
»Mami, saj jutri lahko grem v šolo, a ne?«
»Ne vidim razloga, zakaj ne bi, samo čakaj, čakaj, moj sine želi iti v šolo?« Svojo roko mi je položila na moje čelo in nagajivo rekla: »Kaj imaš vročino ali kaj podobnega?«
»Ne, samo … Na te dodatne učne ure angleščine hodim in mislim, da ne smem manjkati, saj veš.« Takoj, ko sem to rekel sem začutil vročico, ki se je v trenutku razlila čez celotno telo.
»Ja, ja, seveda, razumem … Ha ha. In kako ji je ime?«
»Kaj ti je pa dalo misliti, da je punca?«
»Mogoče sem stara, ampak butasta pa nisem, ne, ne.«
Nasmehnil sem se in stekel v sobo. To je to. Jutri grem v šolo, Maji se bom opravičil in mogoče pa še ni čisto vse izgubljeno. Vse,  kar lahko do takrat naredim je samo, da upam.

Komaj čakam na jutrišnji dan, pa četudi sem živčen. Rešila me je, oziroma ustavila pred mogoče nečem, kar bi lahko obžaloval do konca svoje življenja. In če me ne bi ustavila, se moj prvi iskren pogovor z mami po zelo dolgem času sploh ne bi zgodil.

 

Ponovno srečanje v knjižnici

Napočil je ta dan, drugi poskus učenja Alexa. Odločila sem se, da ga bom še parkrat poskusila učiti in bom potem videla, kako bo vse skupaj.  Kar brez razloga  sem ga iskala vsepovsod. Po šolskem igrišču, na hodnikih, v vseh možnih učilnicah, na kratko, iskala sem ga. In nato sem ga zagledala, stal je tam pri svoji šolski omarici v garderobi. Ravnokar si je slekel jakno. Mislim, da je komaj prišel v šolo. Oblečeno je imel tesno belo majico s kratkimi rokavi, ki je še bolj poudarila njegove mišice in njegovo nekoliko temnejšo polt. Zaradi nekega čudnega razloga sem bila vesela, zelo vesela, da je prišel v šolo.

Stala sem na hodniku, točno tam, kjer sem  imela pogled v garderobo, da sem ga kar najbolje lahko videla. Bila sem zamišljena in dozdevalo se mi je, da se mi nekdo počasi približuje. Izkazalo se je , da se mi to ne samo zdi, ampak se dejansko dogaja. Bil je Alex, ki se mi je približeval. Takoj, ko sem to ugotovila, sem se pretvarjala, da gledam čisto nekam drugam in  sem se zastrmela v razpadajoče se stene naše srednje šole. Prelepo, res.
»Uh Maja?« me je zamišljeno, z njegovim zapeljivim glasom vprašal.
»Uh, ja?« sem ga oponašala.
»Želim se ti opravičiti, za svojo nesramnost od srede. Res mi je žal in hočem ti povedati resnico, zakaj sem bil takšen, gre se za to, da …«, in točno v tistem trenutku, ko mi je Alex želel nekaj povedati, kar je seveda izgledalo precej pomembno,  je zazvonil zvonec. A ni mogel še malo počakati.
»Veš kaj, bova potem nadaljevala, ko imava,  oziroma, če imava sploh najino uro angleščine danes?«
»Uh, ja, ja imava, zakaj ne? Se vidiva kasneje.« Za tem se mi je še samo nasmejal in pokazal svoje popolno bele zobe.
Kaj se dogaja z mano?! Uh. Nič. Pogovarjala sva se mogoče dve minuti, a ti dve minuti, sta se zdeli popolni, ti dve minuti  sva bila pomembna le midva. Zdelo se mi je, da je on tudi to občutil. Zamišljena, vesela, prestrašena, vzhičena, vse sem bila … Stekla sem v učilnico  biologije in si morala izmisliti neki pravi izgovor, zakaj  zamujam, mmm,  zaradi menstruacije. Mislim, kdo to reče, še posebej pa ne pred celim razredom. Joj, kakšna krava sem.
Preostanek pouka nisem morala poslušati te dolgočasne razlage o fiziologiji človeka in ne vem o čem še vse. Prepolno glavo drugih misli sem imela, da bi bila sploh zmožna razmišljati še  o čem drugem.
Po dolgih, dolgočasnih sedmih urah se je pouk končno končal, sledilo je kosilo v šolski menzi, kjer sem tako kot vedno sedela sama pri mizi in nato sem se dobila z Alexom v knjižnici. Počakal me je ob vhodu. Usedla sva se za eno izmed mnogih miz v knjižnici, jaz sem na mizo naložila vse pripomočke in vaje ter delovne liste (ki upajmo, da jih bo danes mogoče celo reševal), on pa si je na mizo dal svojo peresnico ter z nedolžnim pogledom v njegovih lepih, rjavih očeh čakal, da bom začela blebetati o angleščini, za katero sva oba vedela, da ga niti najmanj ne zanima. A takšno je pač to življenje, velikokrat moramo narediti tudi tiste stvari, ki nam mogoče niso preveč ljube.
»No, pa začniva. Že zadnjič sva govorila o časih. Danes se bova malo bolj podrobneje dotaknila časa z imenom Present simple. Ta je v bistvu osnova sedanjika v angleškem jeziku in mislim, da ti ne bo težko dojeti snovi ter razlage za ta ...« Prekinil me je z vprašanjem, ki  sem se ga izogibala. Ne glede na to, da sem dejansko nekaj spravila iz sebe in sem mu poskušala razlagati snov, me je bilo še vseeno pošteno strah pogovarjanja in deljenja informacij ter osebnih stvari.
»Povej mi kaj o sebi.«, je rekel in se zapeljivo nasmejal, tako, da bi vsaka punca padla na kolena, tudi jaz sem majčkeno kričala v sebi, a sem točno vedela, kaj hoče narediti s tem. Znala sem brati med vrsticami in mene ne bo mogel kar tako pretentati. Hotel je začeti pogovor in je spraševal po mojem življenju, ki ga mogoče sploh ni zanimalo samo zato, da se ne bi učila. Ampak nisem bila kot ostala njegova dekleta in sem ta njegov »skrit namen« takoj ustavila.
»Nehaj s tem. Točno vem, zakaj to delaš, še vedno ti ni mar za nič drugega kot zase in za punce, za šolo pa ti je čisto vseeno. Ne vem, kaj misliš, da boš s tem dosegel, a boljše ocene in mene pa niti pod razno s tem ne boš pridobil.«

Zadihala sem in nadaljevala, tokrat z malo manj napetosti v glasu. »Tukaj sem zaradi ene stvari in to je zaradi tebe, no, v bistvu zaradi tvojega znanja angleščine. Učiteljica Katrin me je nasploh prepričala, naj ne obupam nad tabo, ampak ne mislim s tabo sklepati nobenih prijateljstev, še posebej, če se boš obnašal tako, kot si se do zdaj.« Ne morem verjeti, prebila sem led komunikacije z ljudmi, no, v tem primeru z Alexom. Zmedeno me je gledal ter po nekaj sekundah molka končno spregovoril.
»Oprosti. Ne vem zakaj to kar naprej počnem, res mi je zelo žal in, če dovoliš, ti lahko vse razložim in potem se lahko naprej učiva angleščino in bom poslušal in se trudil, obljubim, samo daj mi priložnost, da ti razložim.« To mi je povedal s takšnim žalostnim izrazom na obrazu, da mu seveda nisem mogla reči ne.
»Poslušam, ampak glej me v oči.«
»Zakaj?«
»Le tako bom vedela, da si iskren!«
»Dobro.«
»Na obrazu imam vedno nasmešek, ni mi mar za nič, delujem samovšečno in lahko dobim vse punce in jih sploh ne cenim. Resničnost je popolnoma drugačna. Sam sem nesrečen in se pretvarjam vsak dan, da sem nekaj, kar nisem in upam, da tega ne bo nihče opazil, ker če bi, bi  bil itak tarča posmeha. Zato sem tak, grozen do sebe in  grozen do tebe. In odločil sem se, da s tem preneham danes, zato sem ti to želel že zjutraj povedati. Tebi sem to želel povedati prvi, ker si ti prva oseba, za katero mi je dejansko mar in nočem uničiti vsega, kar je in kar bi lahko bilo. Mogoče se motim in me sovražiš, za kar ti niti ne morem zameriti, če že, te prej razumem. Ampak  mislim, da veva oba, da samo prijatelja nikoli ne bova morala biti.«
Cmok imam v grlu in ne vem kako ga naj izničim. Počutim se golo in, kot da je na meni 100 različnih žarometov, Alex se mi je izpovedal in jaz sem bila prva, kateri je povedal nekaj, kar ni povedal še nikomur. Počutim se grozno, da sem ga lahko tako narobe ocenila, po tem, ko ga nisem niti malo poznala in vedela, kakšen je v resnici, kot oseba. Joj, kako lep bi bil svet brez mask.
»Oprosti tudi ti meni. Obsodila sem te po napačnem, brez, da bi vedela, kdo sploh si in to je bila moja velika napaka. Če se strinjaš, lahko začneva na novo in s tem pozabiva na to, kar je bilo do sedaj?«
»To bi mi bilo zelo všeč.« Spogledala sva se in se drug drugemu iskreno zasmejala.
Čez nekaj časa, po dejanskem učenju, ki nama je uspel, sva pospravila stvari in počasi odšla vsak v svojo smer.
»Ej, Maja.«, me je šepetaje vprašal Alex.
»Ja?«
»Hvala ti.«
»Za kaj?«, sem ga z nasmehom vprašala, saj nisem imela pojma, kaj sem storila takšnega, da se mi lahko zdaj zahvaljuje.
»Hvala, ker si verjela vame. Si ena izmed prvih ljudi, ki je verjela vame oziroma, če povem po pravici, si prva. Hvala še za eno priložnost in za ves trud zame in za moje 'znanje' angleščine,« zasmejal se je in me iskreno pogledal s svojimi prekleto lepimi rjavimi očmi.
»Veš, ni mi niti malo žal, da nisem obupala nad tabo. Adijo,« in to sem resno mislila, res mi ni bilo niti malo žal.
Odzdravil je in spet sva lahko samo čakala na naslednji dan, da se bova lahko videla. Joj, če mi bo slučajno postal všeč, se bom vsakič, ko bom razmišljala o njemu, klofnila. To se niti pod razno ne sme zgoditi. Počasi in zasanjano sem hodila proti domu. Zaradi svoje počasne hoje do doma in tega prelepega septembrskega vremena, sem ujela dež. Fino, sem si mislila, imam pa res srečo, kajne da?

 

Prve iskrice

Nenehno sem razmišljala o najinem prvem iskrenem pogovoru. Ne toliko zaradi tega, ker sem se končno lahko pogovarjala z nekom kot normalna oseba, brez da bi dobivala živčne zlome (se je že zgodilo, ampak to je zgodba za drugič), bolj zaradi tega, ker se mi je zaupal, Alex se mi je zaupal in mi povedal nekaj, kar je do zdaj njegovo srce samo nosilo okoli po svetu. In zdaj se je odločil in to delil z mano. Z mano.
Vse, o čem sem lahko razmišljala, je bil on, ampak sem se morala učiti. Naslednji dan smo pisali test pri fiziki. Fizika mi niti pod razno ne gre in uganite, kdo se je komaj danes spomnil na ta jutrišnji fizikalni test? Jaz, Maja Novak. Uf, se že veselim svoje prve negativne ocene.
Nikoli nisem dobila dvojke, trojke ali štirice, kaj šele enke. Ne bom dovolila, da mi neki fant uniči moj učni uspeh. To je bilo vse, kar sem imela. Ljubezen itak ne more obstajati. To so neke pravljice ali pa neke zgodbe, ki se morda dogajajo nekomu, ampak meni ne, te iluzije so verjetno prekrite z neko ustvarjeno resničnostjo, da bi ljudje verjeli, da je življenje res tako lepo, ko si zaljubljen, čeprav ni. Dokaz so moji in še veliko drugih staršev. Prava ljubezen, se strinjate?

Nebo je bilo sivo, skoraj črno, ravnokar je nehalo deževati. Počutila sem se enako, kot je bilo današnje vreme. Kaj sem sploh razmišljala, da so mi na pamet prišli fantje? Ampak vse je v redu, Alex mi ni všeč in vse to dobivanje v knjižnici je zgolj zaradi učiteljice Katrin in zaradi ničesar drugega.
Dosti razmišljanja, začni z učenjem fizike, Maja! Pripravila sem si peresnico in vse potrebno ter si poskušala začeti delati izpiske. No, naj vam, kar takoj povem, ni mi preveč uspevalo. Za mizo sem zaspala. Še sreča, da samo za 20 minut. To mi je nekako koristilo, saj po tem počitku, sem imela toliko več energije za učenje. Ja, ne, to je največja laž, kar sem jo kdaj izrekla. A vseeno, nisem obupala, tako kot nisem obupala nad Alexom. Šment in zdaj, ko je že skoraj zapustil moje misli. Ja, to bo še prekleto dolga noč.

Alex se je odpravljal na svoj skoraj vsakodnevni trening nogometa, ko je na nasprotni strani ceste zagledal Miho. Svojega najboljšega prijatelja, kolikor je temu lahko tako rekel. Saj je bil vedno tu zanj, ampak nikoli mu ne bi povedal kaj takšnega, kot je zadnjič povedal  Maji. Alex je na glas razmišljal: »Saj sploh ne vem, zakaj sem ji povedal. Preprosto zgodilo se je in nisem se mogel ustaviti. Bil sem takšen kot sem, sproščen.« Mami sem rekel naj ustavi. Skočil sem iz avta ter nadaljeval pot do stadiona peš z Miho.
»Alo, stari počakaj, greva peš skupaj?« In spet morem biti »kul«, kaj je moje življenje, ha?
»Itak.« Naredila sva najin pozdrav z rokami, ki ga imava, odkar pomnim. Nekaj časa sva bila tiho in nato sem začel govoriti. O Maji. Super, itak že cel dan razmišljam o njej, a zdaj bom še pa govoril o njej.
»Jaz res ne vem, kaj se dogaja z mano,« roke sem si položil na glavo in se histerično zasmejal.
»Kaj pa se dogaja s tabo?« se je ob tej pripombi Miha glasno zasmejal.
»To je vse samo zaradi nje.«
»Zaradi koga?« mi je nagajivo rekel ter pomežiknil.
»Zaradi Maje.«
»Poznam vse tvoje punce, ampak za njo pa še nisem slišal, očitno je neka nova.«

»Ni moja punca in ni nova. Moja sošolka je in meša se mi zaradi nje. Od prvega trenutka, ko sva se začela pogovarjati mi ne gre iz misli. Res ne vem, kaj se mi dogaja. Še nikoli se nisem tako počutil - grozno je, ni grozno, mogoče čudno ali pa celo fajn.«
Itak je vse za brez veze sem si sam pri sebi mislil. Ne znam ljubiti in tudi mene nihče  me ne more ljubiti, poglejte,  kakšen sem. Sam vse okoli sebe odrivam in odganjam zaradi svojega kretenskega karakterja. Ona me ne, ker sem ji priznal svojo resnico. Čeprav po pravici, mi je bilo vseeno za vse ostale, dokler ne bo obupala nad mano, mi je zaradi nekega čudnega razloga pomembna le ona.
»Hm, ali je to res kaj mislim, da se dogaja z mojim Alexom?!«
»Kaj bi se naj dogajalo s tvojim Alexom?« sem se posmehoval še jaz.
»Mislim, da ti je Maja všeč, in to tako, uumm, zelo.«
»Kaj pa govoriš? Ne, mi ni, ni mi všeč!« Mislim, da sem se malo preveč razburil, ampak kaj, saj mi res ni všeč, ne vem kaj govori.
»Okej, okej, v redu,  ne rabiš se tako razburjati.«
Do stadiona sva odšla brez besed, ne zato, ker bi bil jezen nanj, ampak bolj zato, ker sem v svoji glavi razmišljal samo o njegovih opazkah, da mi je Maja všeč. Ne da je to res, ker absolutno ni, ampak vseeno sem konstantno razmišljal o tem.
Trening se je normalno začel in končal. Saj mi je v redu, nogomet imam rad in vse, da me ne boste razumeli narobe, ampak kaj dela ta punca z mojo glavo, pa res ne vem. Po končanem treningu je prišla mama pome, saj je vedno prišla ona, za vse je bila sama, očeta seveda nikoli ni bilo. Ko sem prišel domov, sem se spomnil na nekaj groznega. Jutri pišemo test pri fiziki. Imel sem dve možnosti. Ali se grem učit, z upanjem, da bom dobil višjo oceno kot 2, ali pa se ne grem učit in si snov preberem pred fiziko, saj pišemo šele tretjo uro in imam dovolj časa. Veste, vedno bi izbral drugo možnost, ampak danes je bil očitno nek praznik nekje po svetu! Odločil sem se, da sedem za mizo in se grem učit. Fizika mi je šla, matematika tudi, manj so mi šli jeziki in podobni predmeti. Čeprav moram priznati, da sem zaradi Majine pomoči  dejansko veliko bolj razumel ta čudežni predmet, angleščino. Poslušati nekoga govoriti angleško, je bilo zame, kot bojevanje dveh kač, nerazumljivo in popolnoma nelogično. No, v glavnem, šel sem si iskati knjige in vse kar sem potreboval ter se po dolgem, dolgem, dolgem času začel učiti.
Učil sem se mogoče 2 uri. Sploh ni bilo tako dolgočasno, kdo bi si mislil. Po tem sem bil že izčrpan od treninga in od tega groznega napora za moje mlade možgane. Kar nekaj snovi mi je šlo v glavo in dobro sem se počutil, mogoče bo to Maji tudi všeč, da sem se končno začel učiti, saj ne da mi je mar, ampak, če pogledate njene čiste petke, bi me razumeli.

 

Iskren nasmeh

Ah,  nov dan je že tu in jaz sem se skoraj celo noč učila fiziko. Okej, ne čisto celo, do štirih zjutraj. Se pravi, da sem spala, dobri dve uri. Moji podočnjaki me bodo kar hitro izdali. Še tista tona korektorja, ki sem si ga nanesla pod oči zjutraj, mislim, da ne bo pomagala. Ampak izplačalo se je, naučila sem se skoraj celotno snov fizike in z malo sreče mislim, da lahko ujamem celo petko. Med včerajšnjim učenjem sem ugotovila, da ko se učim, ne razmišljam o Alexu. In ker tega nisem želela, sem to uporabila kot razlog, da je dobro, da se učim. V bistvu je čisto nelogično, ampak pomembno je, da znam in od včeraj nisem niti za sekundo pomislila na Alexa. No, zdaj sem, ti šment. Želela sem in še vedno želim, da bi zginil iz moje glave, a vedno bolj sem imela občutek, da se to nikoli ne bo zgodilo.
Takoj, ko sem zagledala njegov obraz, je spet vse postalo tako, kot mora biti. No, vsaj tako se je zdelo. Zdelo se mi je, kot da ga vidim na čisto vsakem koraku, v resnici sem ga pa samo iskala vsepovsod. Vedno, ko sva se srečala, sva se pozdravila in si pogledala v oči, nisva se toliko pogovarjala, bolj samo opazovala in smejala drug drugemu, ampak za zdaj je bilo to več kot dovolj. Oba sva oboževala te majhne skrivnostne trenutke le zato, ker so bili najini, samo najini. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni prišla na vrsto tretja ura po vrsti, fizika.
Bila sem živčna, kot še nikoli. Šli smo v razred, kjer sem seveda najprej zagledala Alexa, ki je nepremično in čudno sproščeno, glede na to, da pišemo fiziko, sedel ob oknu že pripravljen na pisanje testa. Ne vem kako je lahko tako sproščen in miren, po navadi nikomur v razredu to ni uspelo, še posebej ne pri tem predmetu in z našim posebnim  učiteljem. Usedla sem se za mizo pred Alexom. Misli so me begale in strah me je bilo, da ker sedim pred Alexom, bom bolj razmišljala o njem, kot pa o tej presneti fiziki. Že ob mojem napetem dihanju je lahko vsak človek že na kilometer in pol začutil, da sem živčna in to zelo, zelo živčna. In ker sem seveda pri vsem, kar naredim, zelo očitna, je to tudi Alex začutil in mislim, da je zato prej opazil mojo živčnost ter me potrepljal po ramenu. Začudeno in presenečeno sem se obrnila, še vedno z živčnim pogledom, ki se je nahajal v mojih zelenih, tokrat prestrašenih, velikih očeh.
»Maja?«, me je z nežnim glasom vprašal.
»Ja?«
»Ali potrebuješ kaj? Zdiš se mi zelo živčna in to ni nikoli dobro.«
»Hvala, s tem me nisi kaj dosti potolažil, ha ha.«
»Šment, oprosti, nisem dober v tem. Hotel sem samo reči, da bo vse v redu, ti moraš samo zaupati vase, ker jaz verjamem in zaupam vate in globoko zadihaj, saj bo vse še popolnoma v redu.«  Ob njegovem zatikajočem se glasu, sem se morala nasmejati. En stavek od »tiste« osebe in sem že bila popolnoma sproščena in mirna.
»Hvala ti, res. Tudi jaz verjamem, da ti bo uspelo, imaš mojo besedo.« Po teh besedah sem mu pokazala pesti, češ »imaš to«, a na koncu sem samo izpadla zelo neumno, oba sva nehote padla  v neustavljiv krohot, ki ga je prekinil naš učitelj s svojim resnim in strogim pogledom na obrazu, ko je vstopil v razred.
Preden sem se obrnila k svoji mizi, sem še enkrat pokukala nazaj, da vidim še enkrat ta čudovit obraz, se mu malce nasmehnem in vse bo takoj lažje, sem si mislila ... Aleks mi je  vrnil čudovit nasmeh s svojimi popolnimi, srčkasto oblikovanimi polnimi ustnicami in svetlikajočimi se belimi zobmi in kar naenkrat se mi je zazdelo, da bo še vse popolnoma v redu. Samo en njegov pogled ter nasmeh in mi je dal upanje, upanje, da bo vse v redu in takrat sem se zavedala, da jaz in on nikoli ne bova mogla biti samo prijatelja.
Pisanje testa je šlo precej gladko in mislim, da mi je šlo dejansko kar dobro, zaradi česar sem bila precej vesela in končala sem pet minut pred koncem. Pogledala sem nazaj in sem zagledala Alexa, ki se je že dolgočasil v svojem stolu, kar mi je dalo vedeti, da je že končal. Ne bom lagala, malce sem bila presenečena, ampak na dober način, moram priznati. Alexu ni šlo preveč dobro v šoli, nikoli se ni preveč zanimal za te stvari, kolikor sem jaz vedela. In ko sem ga zagledala čisto brez dela, sta bili samo dve možnosti. Ali je obupal, ker mu ni šlo ali pa se je učil in je dejansko znal. Res sem upala, da je bila druga možnost, ker če je bila prva,  bi mu najraje v tem trenutku priskočila na pomoč in mu rešila celoten test, ali pa mu vsaj odgovore povedala. Ne vem zakaj, ampak naenkrat mi je postalo zelo mar zanj in za njegovo dobro. Toliko o tem, da mi ni všeč, no, saj je itak vseeno, on me ne bi hotel niti, če bi bili v drugem svetu ali pa, če bi jaz bila zadnja punca na svetu. Tako, da je itak vseeno. Nekaj pa sem le imela prav, ljubezen ni mogoča in je čista potrata časa. Čeprav sem prvič v življenju pomislila, da mogoče pa se le dogajajo čudeži. Eh, bolje, da neham sanjati, četudi obstajajo, mislim, da se meni ne bo zgodil …

Ne glede na to, da sem vseskozi pisanje celotnega testa razmišljal o Maji in njenem popolnem nasmehu in o njenih najlepših zelenih očeh, ob katerih se mi je zdelo, da gledam v nekaj dobrega, v nek znak, ki mi pravi, vse bo še v redu, mi je šlo pisanje testa precej dobro. Očitno so se izplačale tisti dve uri včerajšnjega učenja, če bi le vedela, da sem to delal zaradi nje. No, ne samo zaradi nje, tudi zaradi sebe, ampak v veliki večini, je ona glavni razlog. Joj, samo kakšen kreten sem bil prej, ko sem ji govoril, da bo vse v redu in ne vem kaj. Kot, da bo svetovna vojna. Mislim, saj sem vse, kar sem ji povedal, tudi mislil, ampak naslednjič, ko bom hotel Maji kaj povedati, naj me prosim kdo ali karkoli ustavi, ker dobro vem, da sem govoril nesmiselne stvari. Vse to mi je skakalo po mislih le zaradi tega, ker sem imel preveč časa za razmišljanje. Saj v bistvu sploh ne vem zakaj, ampak očitno sem  preveč  razmišljal o Maji in o tistem njenem pogledu, prisežem, da bi jo lahko gledal noč in dan, pa še kar ne bi bilo dovolj.
Končno je zazvonilo, mislim, da me je celo zvonec rešil te muke, hitro sem odhitel do Maje, da jo vprašam, kako ji je šlo pisanje od rok. Imel sem izgovor, da grem do nje, v bistvu. »Maja!«
»Kaj?«, sem začudeno vprašala, ko sem zagledala Alexa, ki me je klical na ves glas čez celo učilnico. Precej smešen prizor,  moram reči. Ni bil smešen, všeč mi je bilo.
»Kako ti je šel test?« Spet je deloval tako zmedeno. Izgledal je nadvse prikupno, tako kot da drugače ne izgleda prikupno.
»Um, mislim, da kar v redu, no. Tvoje besede, morem priznat so me kar pomirile. Kaj pa tebi,  je šlo?  Sem videla, da si pred koncem ure končal.«
»Hja, včeraj sem se učil, drugače pa mi fizika itak kar gre. No, sem vesel, da so ti moje besede pomagale!« Ob njegovem prikupnem glasu, ko je izrekel ta stavek, sem se morala zasmejati. Vse kar je naredi, mi je bilo všeč ... Groza.
»Ah, imaš pa srečo, meni pa ravno fizika in ti predmeti ne gredo.«
»No, imaš pa ti srečo, saj veš sem, prekleto dober učitelj fizike. Ti lahko tako vrnem uslugo, ti mene učiš angleščino, jaz pa tebe fiziko.« Pomežiknil mi je in zazdelo se mi je, da bom kar padla na tla.
»Mislim, da je to precej dobra ideja,« sem odgovorila, nakar pa  zopet naredila nekaj butastega, dala sem mu roko, kot da sva sklenila dogovor stoletja. Ampak na mojo srečo je razumel moje čudne in nerazumljive izpade, ter mi tudi sam stisnil roko. Oba sva se zasmejala in izgubila smisel za čas, zvonec je zazvonil in oznanil pričetek nove ure.
»Samo še nekaj, saj se dobiva kasneje v knjižnici. Um, vem, da nimava danes ure angleščine, ampak mi res nekaj še ne gre in ja, um če lahko, prosim?« Vedela sem, da se laže in da ne rabi še dodatne pomoči, ampak to je pomenilo, da me je hotel videti, jaz pa tudi njega,  zato kaj pa bi naj drugega rekla, kot da, seveda.
»Ja, seveda.«, nasmejala sem se mu in ga pogledala v oči, ter hitro odskakljala do naslednje učilnice. Skoraj sem že zamudila, ampak nič ni bolj pomembno, kot pa še enkrat videti njegov prelep nasmeh. Resnica je, ta fant me je preprosto in popolnoma zmešal.

 

Mudilo se mi je. Naslednjo uro sem imel ločeno od Maje, imeli smo športno. Brezveze. Ampak še zdaj nisem mogel verjeti, čemu sem bil prisoten. Maja me je še bolj očarala s svojim iskrenim in popolnim nasmehom, s svojo prijaznostjo, s svojo radodarnostjo, v bistvu s tem, da je, kar pač je, Maja. Mislim, da sem bil precej očiten, ko sem se delal, da nimam pojma pri angleščini, četudi mi je zdaj z Majino pomočjo snov veliko bolj jasna. Maja mi je kljub vsemu rekla da bo prišla tudi danes v knjižnico, nisem pa prepričan, če ve, da jo želim le videti in preživljati čas z njo. Ali je bilo mogoče, da me je tudi ona želela videti, ali je bila samo prijazna? Ne vem, ampak res ne vem, kdo bi me lahko ljubil, ali vsaj imel rad, ko pa še sam sebe nimam?
Minute brez Maje so mi minevale vse bolj počasi. Rad sem bil v njeni družbi, z njo je bilo vse preprosto, lepo. Končno je bilo konec mojih šolskih ur in na vrsti je bil moj ta boljši del dneva, tisti del, ko sem končno pozabil na vse, ko sem bil z Majo. Dobila sva se tam kot vedno, pred steklenimi vrati naše šolske knjižnice. Po navadi je bila knjižnica odprta do štirih ali pa petih popoldne, saj je veliko učencev iz naše šole imelo navado, da so se za kakšen test ali kaj podobnega učili kar v knjižnici. Več miru, baje. Jaz ne morem biti ta pravi, ki vam lahko to pove, saj do sedaj nisem bil preveč za učenje, šolo in zvezke,  saj sedaj tudi nisem, ampak saj veste, o čem govorim.

Preostanek današnjega dneva se je končal, moram reči lepo. Z Majo sva ponavljala še nekaj teorije pri angleščini, seveda in vso to najino »delo«, se je zopet končalo z nenadzorovanim smejanjem, ki naju  je napodilo iz  knjižnice. Dobesedno, napodili so naju ven. Ustvarjala sva nove skupne spomine, vsak dan. Ni bilo dosti besed na svetu, kako mi je ta punca spreobrnila življenje in to mislim v najboljšem možnem načinu. Gledal bi jo lahko neskončno število minut. Vse bolj se mi je zdela popolna, res. Ni bilo ene slabe stvari na njej. Očitno si je Bog res vzel kar precej časa za njo, kaj pravite?

 

Ljubezen?

Kaj se dogaja? Smejim se. Od trenutka, ko sem vstopila v šolo in še zdaj, doma se skoraj nikoli ne smejim. Saj čemu bi se pa sploh lahko? Mogoče občasnim Mojčinim pripombam, ko sva skupaj ležali na kavču in gledali najine čudne morilske serije, ja, ne sprašujte. Imeli sva posebno vez, takšno pravo sestrsko vez, katere ne bi zamenjala za nič na svetu. Kje sploh je Mojca, ko smo  že pri njej?  Ah, seveda. Kaj pa sem drugega pričakovala. Stala je pred hladilnikom in s prosečimi očmi gledala v tisto aluminijasto reč, češ, naj ji da nekaj za pojest. To je bilo nekaj čisto običajnega pri nas doma, res, še mogoče najbolj normalna stvar, kar jih je bilo. Čakala sem še nekaj trenutkov, saj sem vedela, da to ni vse in potem se je zgodilo.
»Zakaj nimamo nič za jest, zakaj? Bog ali si sploh tu?« Ja; Mojca in njeni izpadi, lačni izpadi bi lahko rekli. Saj nisem vedela, kaj naj ji rečem, zato sem se ji samo nasmejala tako naglas, da me je opazila in nato sva se še nekaj trenutkov naprej smejali, kot v časih, ko še ni bilo nič prepirov doma in nič negativne energije. Hišo je ponovno zajel smeh. Pa četudi samo zaradi mene in Mojce. Ne vem,  mogoče se bo kdaj cela naša družina spet skupaj smejala, čeprav resnično ne verjamem več  v to. Zadnje dni sem vedno bolj verjela vame in Alexa, v tega kompliciranega, ampak tako zlatega fanta, verjela sem v naju. Ali ste slišali? Nekaj optimizma je prišlo iz mojih ust, to pa je novo. Zdaj sem dobila nov razlog za smeh, za srečo in veselje in to je bil on, Alex. Če bi mi nekdo ta trenutek razrezal možgane, vse, kar bi lahko videl, je on. In to že kar nekaj časa, le priznati si nisem upala. Po pravici povedano, tega nisem bila navajena. Še zdaj ne verjamem v neko pravljično ljubezen, kjer me bo princ na belem konju popeljal v deželo vrtnic in samorogov in podobnih stvari, mogoče pa. Nekje, nekoč me bo. Ne pravim, da na enak dobeseden način, ampak tako, če bi brali med vrsticami.

 

Spet sem doma, razmišljam. To zadnje čase delam prevečkrat. V glavi si ustvarjam neke romantične scenarije, ki bi jih lahko turška podjetja spravila v čudovito, mogoče malce  osladno nadaljevanko. Kaj pa naj, saj je vse v zvezi z njo tako preprosto. Vedno, ko sem bil v njeni bližini, se je vse čutilo, kot da je prav. Vse je bilo tako, kot mora biti. Moje prelepe misli in sanje od teh scenarijev v moji zmešani glavi, lahko rečemo, je prekinila moja draga mati.
»Alex, prosim te, vstani iz postelje in pospravi svojo sobo, nič ni iz tebe. Kaj se ti dogaja zadnje čase, zdiš se mi odsoten, še bolj, kot po navadi?«,
Ja mama, prav imaš, res sem odsoten. Razlog je Maja. Vse, o čemer sem zmožen razmišljati ali misliti, je ona. Ah, mati, saj bi ti lahko povedal vse o njej, a kaj, ko še sam nisem prepričan o niti najmanjših stvareh, ki zajemajo mene in njo. Vse je bilo tako prav, a tako zmedeno. Lahko bi to rekel, vse to, res bi lahko. Ampak sem raje izbral krajši odgovor, ker ji itak nisem imel namena povedati resnice.
»Oprosti, mami, malo sem pod stresom zaradi šole, to je vse.« Kakšna laž, še popoln neznanec mi ne bi verjel, bravo, Alex, dobre izgovore uporabljaš.
»Ti, od šole? Ha ha. Alex, če te ne bi bolje poznala bi rekla, kaj drugega, kot pa ali imaš vročino?« Smejala se je, logično.
Res si moram najti boljše izgovore.
»Joj. V redu je, grem pospravljat.«
»No, v redu,  ti bom pustila, da bos lahko v miru razmišljal o svojih dekletih.« Zopet se mi je zasmejala in še preden sem ji lahko odgovoril na njeno čudno pripombo, je že zaloputnila z vrati.
V bistvu je imela prav, no skoraj. Res sem razmišljal o punci, ampak le o eni. O Maji. Med tem mojim dolgotrajnim razmišljanjem o Maji, sem se odločil, da jo bom povabil ven, na zmenek. Mogoče bo rekla ne, mislim saj v bistvu sploh ne vem, zakaj bi rekla ja, saj se mi sploh ne zdi , da sem ji všeč. Precej očitno pa je že postalo, da ona meni je. Tudi če reče ne, bom vsaj vedel, kje sem. Ne smem se pustiti in ustrašiti. Želim, da bi to delovalo, da bi midva z Majo delovala. Nič si še nisem bolj želel, ničesar in nikogar bolj, kot njo, samo njo. Ona je bila razlog, da sem se smejal, prvič tako iskreno in da sem lahko nekoga iskreno pogledal v oči. Ona je bila razlog, da sem ugotovil, kdo sem tudi sam, kakšen želim biti. Ona je bila razlog, da sem se našel in tega ne bom kar tako izgubil. Ne smem. Mogoče sem le zmožen ljubiti in celo biti ljubljen.

Luna je zasenčila Sonce in jaz sem se že počasi odpravljala spat. S sestro sva še malce kramljali o vsakodnevnih stvareh, nakar me je vprašala nekaj,  kar je bilo že pretirano očitno.
»In kaj se kaj dogaja v šoli, s sošolci?« Po kratkem premolku me je nagajivo pogledala ter zopet rekla. »Saj veš, s tistim Alexom?«
Že ob omembi njegovega imena sem zardela, srce mi je podivjalo in spet se mi je na usta prikradel tisti lepi nasmešek, ki se prikrade le zaradi njega.
»Um, nič posebnega.«, sem ji odgovorila in si nasmešek, ki bi izdal vse, zakrila s skodelico, iz katere sem srkala sadni čaj, moj in Mojčin najljubši čaj, vsak večer. To je bila ena izmed najinih tradicij, ki sem jih tako zelo oboževala.
Takrat, ko se nisem smejala zaradi Alexa, je bila razlog Mojca, samo ona me je še razumela in ji je bilo dejansko mar zame. Ko pa se še Mojca ni bila razlog, se pa sploh nisem smejala. Dobrodošli v mojem življenju. Pogrešala sem Alexa. Prvič sem si to mislila in si to dejansko priznala, kaj se dogaja? Ali si bom že končno priznala, da mi je všeč in si nehala lagati? Po moje ne, ampak sem bila vedno bližje temu.

Mislim, da sva oba vedela po tihem, da naju življenje ni pripeljalo na skupno pot kar tako brezveze in vedela sva, da samo prijatelja ne moreva biti. Preprosto je bilo preveč iskric, preveč zaljubljenih nasmehov, da bi lahko med sabo zadržala ta prijateljski odnos.
Vsak dan je najina srca preplavilo vedno več nekih nepojasnjenih čustev in to že ob najmanjšem pogledu v oči med nama. Včasih se zaradi sramežljivosti nisva niti pogovarjala drug z drugim, le  gledala sva se in čakala, kdo bo prvi kaj rekel.
Vsakodnevno sem v glavi slišala nek glas, ki mi je pravil, da sem samo prestrašena, da ga ne morem imeti in da se ne morem predati ne njemu, ne nobenemu. Ampak kljub tem glasovom, ki so me plašili se niti pod razno niso morali kosati z mojimi čustvi in z mojo željo po njegovi ljubezni.
Nikoli si nisva nič niti malo podobnega izrekla na glas, a sva oba vedela v svojih srcih. Ali je to ljubezen ali ne, pa še ne vem. Karkoli se bo zgodilo ali karkoli se ne bo zgodilo, komaj čakam, da vidim kaj sledi.

 

20 sekund poguma in pogled v oči

Včasih je samo to potrebno, 20 sekund in pogled v oči, da spremeniš celotno situacijo. Danes je ta dan. Zbudil sem se z odločno idejo v moji glavi, da je danes ta dan. Danes je ta dan, ko bom Majo povabil na zmenek. Na pravi trenutek čakam že tako dolgo, no, v bistvu, če povem po pravici, čakam na trenutek, ko se bom dejansko opogumil. Saj, kaj pa je najhujše, kar se lahko zgodi? Lahko mi reče ne in me ignorira do konca mojega življenja, ampak vem, da tega ne bo naredila. Poznam jo in četudi bi me sovražila, me ne bi ignorirala zaradi tega. Zato ker je to pač Maja. Upam, da ji bom lahko nekoč rekel »moja«. Že zdaj je bila moj edini razlog, zaradi katerega sem zjutraj vstal, šel v šolo in mogoče pri pouku celo poslušal. In že nekaj časa se mi zdi, da ji lahko zaupam. Danes bo še zanimiv dan.
Ves dan pri pouku sem imel v glavi samo to,  kako naj jo  prav vprašam, da ne bo kar tako nekaj, kar se bi nekdo spomnil v 2 sekundah. Spomnil sem se popolnega vprašanja in cel govor sem imel v glavi ter ga že do trenutka, ko sem zagledal Majo, znal na pamet. Že samo delček njene lepote, ki sem jo zagledal v sekundi, že so se mi  zašibila kolena. Kljub svojemu  govoru in pripravah na ta trenutek, ko jo bom povabil ven, sem še vseeno sramežljiv Alex in nihče  si ne zna predstavljati, kako me je bilo strah tistega odgovora »oprosti, ne morem.«, ali pa »nimam časa« in še nešteto podobnih verzij, ki so se mi vrtele v glavi. Že dolgo sem jo hotel povabiti ven in če ne bi imel tako malo zaupanja vase in teh misli, da jo absolutno ne morem imeti, bi to storil že mnogo prej.
Preprosto je bilo, Maja mi je bila všeč, zelo. Končno sem si priznal, a kaj, ko sem skoraj sto odstotno prepričan, da jaz njej nisem niti malo. Ob njeni prisotnosti sem postal paraliziran, nezmožen govorjenja ali česarkoli drugega. Zaradi njene lepote, njene drugačnosti, zaradi njenih velikih, zelenih oči, v katerih se bi najraje izgubil in zaradi njenega nasmeha. Nasmeha, ki bi lahko zdravil zlomljena srca. Tako, kot je mojega že zdavnaj.  Zame ni bilo lepšega dekleta in enaka je bila njena notranjost. Vedel sem kaj si želim, strah me je samo, da bom zmrznil. V takih trenutkih si želim, da bi bil star »samozavesten« Alex, ki ga vsi poznajo. Mogoče pa se to ne bo zgodilo in bo še vse v redu, mogoče pa majhna možnost, za najino ljubezen še živi.
Šel sem tako, kot vsak dan do knjižnice in počakal, da je prišla tudi ona. Takoj, ko sem jo zagledal, so se mi kotički ustnic obrnili navzgor. Nasmejala se mi je nazaj in kar naenkrat sem začutil nek znak, da bo še vse dobro.
»O, Maja!«, sem jo pozdravil.
»Zdravo, Alex.« Njen pozdrav je bil tako prikupen, no, saj je takšna tudi ona sama.
»Zelo lepa si danes.«
Nasmehnila se mi je. Njen nasmeh mi je dvignil samozavest in zdelo se mi je, da sem končno pripravljen, da ji povem, oziroma jo vprašam to, kar jo želim vprašati že dolgo. Noge so se mi tresle in glas se mi je nenormalno zatikal, ampak zdaj moram to narediti. Zdaj ali nikoli. Ne smem pustiti, da bi mi iz rok padla najboljša stvar, ki se mi je do sedaj zgodila.
Usedla sva se tam, kot se po navadi, tej mizi bi že po tolikšnem času lahko rekli najina miza. Počakal sem, da mi je do konca razložila do zadnje potankosti angleščino, še vedno sem se delal, da ne vem ničesar in, da mi ni niti malo jasno samo zato, da sem jo lahko opazoval, kako se je trudila zame, mar ji je bilo. Govorim, kot največji kreten, ampak na tej punci ni bilo niti ene malenkosti, ki je ne bi popolnoma oboževal.
»Ti je zdaj kaj bolj jasno? Saj lahko še ponoviva in ti še lahko kasneje doma napišem karkoli, da boš lahko popravil oceno in,« Prekinil sem jo, ker nisem mogel več čakati.
»Maja, najprej se ti hočem iskreno zahvaliti za vse, kar si storila zame. Sama veš, da mi je bilo težko, oziroma mi še je in s tabo pozabim na vse ostalo okoli mene. Vse je bolje, ko sem s tabo, ko si ti vpletena v karkoli. Ne poznam boljše punce, kot si  ti in ne morem ti z besedami povedati, koliko mi pomeni tvoj trud zame in to, da si ena izmed redkih, če ne prva oseba, ki ji je mar zame. Res sem se veliko naučil od tebe.«
Nasmejala se je, kot še nikoli in mi odgovorila s svojim nežnim glasom. »Ah, prosim, ne zahvaljuj se mi. Nič nisem naredila, kar nisem hotela. Čeprav moram priznati, da najprej, preden si se mi izpovedal, sem te obsodila po napačnem. Nisem te poznala in mislila sem že obupati nad tem, ha ha,« in je z rokami pokazala na naju. »Ampak veš, zelo sem vesela, da sem spoznala tvoj pravi jaz in, da nisem obupala in tudi ne bom, ti obljubim.«
Kaj pa sem lahko storil drugega, kot se nasmejal. Nisem mogel verjeti svojim ušesom. Njene besede so me popolnoma šokirale. Ampak bil sem presrečen.
»Ti sploh ne veš, kako si me presenetila in razveselila.« Po premoru sem zbral pogum. To so bile moje sekunde poguma, mojih 20 sekund poguma in lahko verjamete, da jih ne bom kar tako porabil. Majo sem pogledal v oči in začel govoriti iz srca.
»Nekaj sem te hotel že dolgo vprašati, že dolgo zbiram pogum.  Ne vem zakaj, ampak narediš me najsrečnejšega fanta na svetu, že samo, da sva skupaj v knjižnici in, ko mi razlagaš o tej presneti angleščini in se jaz delam, da nič ne razumem samo zato, da te lahko še malo dlje gledam in občudujem. Že samo to me razveseli. In ni sekunde, kadar ne bi razmišljal o tebi, zato me zanima ali bi mogoče rada šla jutri z mano ven?  In razumel bom, če nočeš, saj nimam prevelikih pričakovanj, ker kaj bi punca, kot si ti delala z fantom, kot sem jaz?«
Ko sem končno končal že moje skoraj izpovedovanje ljubezni za njo, sem opazil kako pozorno me posluša in gleda. Kljub temu dobrem občutku, ki sem ga imel v trebuhu, me je bilo presneto strah in komaj sem čakal, da bo kaj odgovorila. Upal sem na čim boljši odgovor.
»Moram reči, zelo si me presenetil, ampak to na najboljši način. Da boš vedel,  tudi ti ne zapuščaš mojih misli kar tako. Nisem si hotela priznati, ampak, naj gre k vragu, všeč si mi Alex, še preveč  glede na to, da vse poteka tako hitro. Mislim, da me je bilo strah in še zdaj me je, se zaljubiti.  Mislim, da je to zaradi ločitve mojih staršev.«
Ob omembi ločitve svojih staršev se je počasi ustavila in pogledala v tla.
»Ločena starša imaš?«
»Ja, žal, odkar se spomnim, sem poslušala nenehno prepiranje in nekaj, kar bi naj bilo ljubezen. Zato imam pa te čudne pomisleke, ker kako bi naj ljubezen uspe dvema srednješolcema, ko pa še dvema zakoncema z dvema otrokoma ne uspe, veš kaj mislim? Neumno je, saj vem, ampak se mi zdi prav, da veš, ker je to res velik del mojega življenja pa še ti si mi zaupal velik del samega sebe in ja, zdelo se mi je pomembno, da veš.«
Sedela sva tu. Za najino mizo. Zaupala se mi je in vem, da je sramežljiva in včasih bolj zaprta. Maja mi je povedala velik del sebe, nisva bila čisto sama v knjižnici, ampak to je bil eden od teh trenutkov, katerih nikoli ne bom pozabil. Zelo mi je žal za njo in za to, čez kar je morala  iti v življenju. Žal mi je, da nisem mogel že prej  biti ob njej. No, če mi bo le dovolila, bom zdaj in nikoli je ne bom zapustil. Svojo roko sem sočutno položil na njeno ramo in zopet začel govoriti.
»Tako zelo mi je žal, da se ti to dogaja oziroma se ti je dogajalo, če te kdo razume, sem to jaz. Čudno se počutim, ker ti vse to zdaj razlagam ampak že od prvega trenutka, ko sem te zagledal se mi je zdelo, da ti lahko zaupam. Nočem primerjati svojega življenja s tvojim ali kaj podobnega, hočem ti samo dati vedeti, da nisi sama. Zdaj imaš mene in  če mi boš le dovolila, bom vedno tu zate.«
»To bi mi bilo zelo všeč.«
»Moja mami in oče tudi nista v dobrih odnosih.«, sem začel. »Skupaj sta, ampak se nočeta ločiti, mama pusti mojemu alkoholiku od očeta, da jo vrti okoli prsta, njega pa itak nikoli ni doma, no razen, ko se njemu zazdi, ko kaj potrebuje ali pa ko mu je zmanjka denarja.«
Njen pogled v njenih prelepih očeh mi je skoraj zlomil srce. Bil je prazen, žalosten in poln sočutja. Nisem se moral ustaviti, in dejanja govorijo glasneje, kot besede, zato sem jo objel. Močno in tako, da sem ji dal jasno vedeti, da je nikoli ne želim izpustiti iz svojih rok. Objela me je nazaj, še močneje. Mar sanjam? Ker tako se čuti. Popolno in ko sem mislil, da ne more biti boljše, je bilo in očitno je lahko še boljše.
»Aja, pa za tisti zmenek? Ja, zelo rada bi šla. Kam pa greva?« Najraje sem se hotel klofniti, da bi videl, ali je to res. Presrečen sem bil. Ali se to dejansko dogaja?  Pogledal sem jo z zaljubljenimi očmi in ji zašepetal na uho. »Meni je vseeno kam greva, samo da sem s tabo.«
Prav začutil sem, kako so ji lička zardela in, ko sem jo zopet pogledal sem bil priča še enemu od njenih nasmehov, ob katerih bi se vsakemu človeku na tem svetu in daleč okoli, ki zna gledati, zašibila kolena. Prvič, po dolgem času sem začutil pravo in resnično srečo. Ena oseba in toliko različnih občutkov.

 

Priprave na prvi zmenek

Še zadnjič, preden sem se dokončno obrnila in naredila zadnji korak iz knjižnice, sem se ozrla nazaj proti Alexu in si ga še enkrat ogledala. Nisem mogla verjeti, da se vse to dogaja. Na zmenek grem. Na prvi zmenek in to s fantom, ki mi je všeč in še povrhu sem njemu všeč tudi jaz. Vse se je zdelo nerealno in predobro, da bi lahko bilo sploh pravo življenje. Še vedno me je bilo na smrt strah vsega tega. Nova sem v teh ljubezenskih zadevah in še vedno imam milijon in eno vprašanje. Zmedena sem in ne vem, kako naprej ali kakšen je naslednji korak, kaj se bo zgodilo v prihodnjem dnevu, a me prekleto zanima. Bil je in še vedno je, vse kar si bi lahko želela.
Ob prihodu domov je bila prva stvar, ki sem jo naredila, ples zmagoslavja. Ne vem zakaj, ampak tako se mi je zazdelo, že zgolj zaradi proslave, ker grem na svoj prvi zmenek. Še zdaj ne morem verjeti. Stvari so se boljšale, končno. In po vsem tem času slabih mesecev in te slabe volje, v kateri sem se utapljala vsak dan, je bilo tole zdaj nekaj najlepšega, kar bi si lahko zaželela. Po vsem tem sem kot zmešana po hiši iskala svojo sestro. Prav vedela sem, da je v svoji sobi in spet leži v postelji, gleda neke preveč promovirane serije in se baše s poceni sladoledom. To je bila njena rutina, ko se ni učila ali bila v šoli. Posebej pa še zdaj, ko je bila še doma. Zadrla sem se: »Mojca! Pazi, da se ti ne bo zaletelo!« Pohecala sem se, a kdo bi si mislil, da sem dejansko imela prav, ko sem jo tam našla nepremično v svoji pižami z veliko žlico sladoleda v svojih ustih, ob gledanju na zaslon.
»Kaj je?« je izgovorila še precej nerazločno zaradi jasnih razlogov.
»Novice imam. Dobre novice. Mislim, da boš šokirana, jaz sem še zdaj malo pod vplivom šoka.« Itak me je skoraj raztrgala od veselja in komaj sem čakala, da ji povem vse podrobnosti, a ker sem seveda najbolj prijazna sestra, sem hotela najprej ustvariti napetost in sem zato počakala nekaj trenutkov.
»Halo-o! Kaj ti je muca pojedla jezik? Govori. Zdaj.« To, uspelo mi je, ha ha.
»Res prijazno od tebe,« je sarkastično pripomnila.
»No, v glavnem. Alex, mislim da veš,  kdo je.«
»Ja, tvoj fant.« Začela se je smejati. Delala se je norca. Še vedno me ima za otroka in misli, da niti ne pomislim na moško vrsto človeka. No, saj do sedaj nisem  skoraj nikoli.
»V glavnem,« sem ponovila.
»Alex me je povabil ven. Na zmenek, na pravi zmenek. Mislim, kaj se dogaja res ne morem verjeti. Kaj naj oblečem? Kako se naj obnašam? Ali moram kaj prinesti? Toliko vprašanj imam in razmišljala sem, če je kakšna majhna možnost, da bi mi pomagala.« Pogledala sem jo s prosečimi očmi in sklenila obe svoji roki, češ »Usmili se me, pomagaj mi, ker res nimam pojma, kaj naj naredim.«
Čakala sem na njen odgovor, a vse, kar sem dobila, je bil glasen krik. Najbolj glasen babji krik, ki ga lahko slišite. Moja sestra je bila vedno punčkasta. Moje čisto nasprotje. Bila je pozitivna, verjela je v vse čudeže na tem svetu, v ljubezen in to mislim v tisto ljubezen iz pravljic. Uganite, katere filme je najraje gledala, ja, romantične.
»Ali mi boš svetovala in pomagala?« Sem še enkrat vprašala, da si bom z njo na jasnem, da bom vedela, če lahko računam na njo. Čeprav sem imela dober občutek, saj je Mojca naravnost oboževala vsak aspekt ljubezni in vse o njej.
»Um, ali še ni jasno, da bom? Resno sem mislila, da boš dojela po mojem pretiranem kriku, ampak dobro, vedno si bila bolj počasna.«
Zasmejali sva se in vanjo sem vrgla prvo blazino, ki sem jo prijela. Smejali sva se in obmetavali z blazinami, nakar se je Mojca nenadoma zresnila.
»No, zresniva se malo zdaj. Kdaj sploh je ta vajin zmenek?«
»Jutri po šoli, zato moraš reči mami, da sem se morala učiti v knjižnici ali pa šla na kavo s prijateljicami, da ne bo česa posumila in pa da me pod nobenim pogojem ne izdaš.«
»Prijateljicami? Ha ha.«
»Nehaj, saj imam prijatelje. No, če pomislim, ha ha.«
Zopet sva se začeli smejati.
»No, dobro, seveda ti bom pomagala. Saj imaš čas, ampak ne razumi me narobe.«
»Veliko dela imava.«
Celo popoldne sva preživeli skupaj. Bilo je um, zanimivo. Najprej se me je ogledala po dolgem in po čez. Začeli sva z nego obraza in nekimi maskami, ki so pekle kot pomaranče na ranah, če veste o čem govorim. In mislim, da niso naredile nič, ampak si nisem upala nič reči, zato sem samo kimala, kot lutka. Nadaljevala je z olji, ki so baje za kožo in mi začela stiskati z rokami vsak del mojega najstniškega obraza tako, da je že bolelo, res bolelo. Po teh bolečih tretmajih sem se počutila, kot da rabim počitek, mogoče kopel ali pa vsaj hrano. Mogoče se ne sliši tako, a ves ta proces je trajal zelo dolgo.

Mojca je naenkrat izginila, nakar jo zagledam, z glavo zakopano v moji omari. Brskala je in brskala po omari toliko, kot je dolga in široka. Ampak po njenih vzdihih, pogledu mislim, da ni bila preveč zadovoljna s tem, kar je videla. Moj stil oblačenja je temeljil na zelo preprostih oblačilih, modrih kavbojkah z visokim pasom, katere sem vedno, vedno nosila s črnim pasom tudi, če mi niso bile prevelike. Preproste majice in večino svojega življenja sem preživela v puloverjih, še posebej zdaj, ko je vse ledeno. Bila sem izčrpana in res sem hotela, da se to konča, a svoji sestri sem zaupala in tudi, če sva te nesmiselne stvari delale že tri ure, nisem obupala. Poznam svojo sestro in vem, da to kar se spravi delat vedno naredi tako, kot je treba, mogoče pa le niso bile te tri ure popolnoma nesmiselne, kaj ne?

 

Predobro, da bi bilo res

Minute so minevale vedno počasneje in nestrpno sem čakala na trenutek, ko bova skupaj z Alexom po pouku šla na prvi zmenek. Včeraj sva z Mojco še kar nekaj časa preživeli tako, da sem morala pomerjati vseh tisoč verzij »outfitov«, ki mi jih je ta moja ljuba sestra skrbno izbrala. Prava telovadba, vam rečem, ampak hotela sem, da je danes vse popolno in tako, kot mora biti. In zato sem se prepustila toku in naredila vse, kar mi je bilo naročeno. Prvi zmenek, ha.
Želela sem tudi izgledati v redu, no ne samo to,  hotela sem biti in se tudi prvič v svojem življenju počutiti dobro v svoji koži. Vedno sem imela težave s samopodobo in nisem hotela, da bi me Alex videl tako, kot vidim sama sebe. Zato sem se res potrudila, da bi lahko bilo vse skupaj kar najboljše, skoraj popolno. Nestrpno sem že čakala zadnji šolski zvonec. Vse je šlo tako počasi. In to, da sva bila še sošolca, je bilo še toliko huje, ker kar nisem mogla nehati misliti nanj in na najino srečanje. Še vedno je bilo vse nerealistično. Kot sem rekla, vse je minevalo po polžje, a neglede na to, čas je čas in napočil je ta trenutek, ko grem, jaz Maja Novak na svoj prvi, pravcati zmenek z prvim fantom, ki mi je dejansko zelo všeč. Ne znam sploh opisati svojih občutkov. Vedno sem bila bolj staromodna glede teh stvari, v kolikor mi je sploh kaj takšnega ljubezenskega padlo na pamet. Nikoli mi niso bile všeč zveze prek telefonov ali podobnih socialnih omrežji. Bila sem in še vedno sem taka oseba, ki ima rada vse to, če že storjeno v živo. Nikoli nisem niti toliko razmišljala o tem, a zdaj, po tem, ko sem spoznala Alexa, mogoče dejansko imam še kanček upanja za ljubezen. In misel na to, da bi mi kdo podaril rože ali mi povedal, da me ima rad. Tako puncam kot fantom. Groza. Kdo sem jaz? Postala sem neka punca, ki sanja o rožah in večni ljubezni, katastrofa.
Srce mi je razbijalo, kot podivjano. Zdelo se mi je, da smo nekje v južni Afriki, kjer je štirideset stopinj. Povsod sem ga zopet iskala. Bilo je konec pouka in oba sva vedela, kaj sledi. Zato me je seveda presenetil panični napad, ki sem ga dobila, ko sem se že preobuvala v garderobi. In zato sem naredila nekaj, kar je itak logično. Poklicala sem svojo sestro, ki me je v trenutku umirila. Povedala mi je dve ključni stvari, ki sta v trenutku pomagali in, kateri sta skoraj najpomembnejši za vsak zmenek. Zaupaj vase in v to, da bo vse v redu in bodi to, kar si. Čeprav je lahko reči, je zelo  težko to storiti,  vam povem. Ampak čez nekaj minut sem bila že bolje,  se preobula  ter si oblekla svojo jakno.
Hodila sem proti izhodu šole, ko sem zagledala učiteljico Katrin, tisto za angleščino, o kateri sem že govorila. Nasmejala sem se ji, ter se poslovila. Ampak seveda, ker sem čakala na klopci pred šolo sama, me je nekoliko čudno gledala in seveda je morala nekaj reči. Bila je zelo direktna in vedno je rekla, kar si je mislila, eden od razlogov, zakaj mi je bila všeč.

»Kaj pa ti tu sama čakaš, po navadi vem, da te že prej pobere mama ali pa greš sama peš.« Počasi se je ustavila, ko je zagledala Alexa, ki je ravno kar prišel iz šolske ustanove na šolsko dvorišče in mislim, da ji je v trenutku postalo vse jasno. Komu ne bi bilo, samo en pogled med nama in vse se je že iskrilo.
»Aha, no uživajta golobčka mlada.«
Nagajivo se je nasmejala in naju oba pogledala. Vedno se je rada hecala z nami, čeprav je imela nekoliko tudi prav v tej njeni izjavi. Ne vem, kaj točno je mislila s tem, a vem, da sem zopet nenormalno zardela in Alex si je z roko pogladil vrat, kar vedno naredi, ko mu je nerodno. Pri drugih bi mogoče izgledalo, kot da jih vrat srbi ali kaj podobnega, ampak vse kar je on naredil,  je bila najbolj prikupna stvar, kateri bi lahko bil človek priča. Joj, čisto me je že obsedel. Seveda je bila sprva celotna situacija nerodna in nisva se niti toliko pogovarjala, ampak slej kot prej se je vse sprostilo in zdi se mi, da sva se  oba v bistvu že  zelo navadila drug na drugega. Alex je bil v resnici precej zaprta oseba in jaz sramežljiva, a ko sva bila skupaj je bilo tako kot, da bi bila čisto druge in nove osebe. Bila sva popolnoma sproščena. V tistem trenutku ni bilo nič drugega bolj pomembno, kot midva. Začela sva se pogovarjati in zmenek je tekel gladko, kot po maslu. Zelo sem uživala in presrečna sem bila vsako stotinko sekunde samo, ker sem imela njega ob sebi.  
Tesno skupaj sva se sprehodila do bližnje kavarne. Med vnetim pogovorom o vseh stvareh na svetu, ki bi si jih lahko kdo izmislil, sva se večkrat spogledala in takrat se nama je zdelo, da se poznava že celo življenje. Hodila sva počasi, saj sva oba hotela, da se vse to ne bi nikoli končalo. Bilo je čarobno. Ko sem se zavedala vsega, kar se dogaja, sem postala živčna in sem trdno strmela naprej, nakar sem začutila dotik. Alexov dotik. Počasi je začel prepletati najine prste ter me rahlo prijel za roko. Tako rahlo, kot da ga je bilo strah, da me bo polomil že samo z enim dotikom. Sčasoma me je bolj stisnil za roko in tako sva opravila še preostanek najine poti do kavarne. Z obilico smeha, najbolj zanimivih pogovorov, kar sem jim bila kdaj priča in z roko v roki. Tako, kot sem si predstavljala.
Prispela sva do kavarne, kjer sva si oba naročila vročo čokolado.
»Mislim, kaj si še lahko želiš od pijače?« je začudeno rekel Alex.
»Se popolnoma strinjam. Sladka je, okusna, topla, popolna,« sem rekla, med gledanjem v mojo napol prazno skodelico.
»Tako, kot ti,« je dejal z nasmehom in z zaljubljenimi očmi.
»Kako to misliš?« sem ga namerno dražila.
»Popolna Maja.«
Mislim, da je bil to ta trenutek, ko sem zardela, kot paradižnik. Res lepo, ja. Nisem se mogla prenehati smejati. Še nihče mi ni rekel niti kaj približno podobnega. Tudi, če bi mi,  mu ne bi verjela, ker si nikoli nisem mislila tega o sebi in nisem si mislila, da sem sploh dovolj, da bi mi nekdo to govoril ali sploh pomislil, da bi izrekel meni kakšno tako besedo. Pozdravljeni v mojih možganih. Precej temno je, zato pred vstopom raje prižgite  luč. Priporočam. V tej mali kavarnici sva sedela, se pogovarjala in smejala že skoraj dve uri. Zmenila sva se, da se bova počasi odpravila nazaj. Alex je še prej skočil na stranišče, zato sem se odločila, da grem hitro plačat. Ko sem že skoraj izročila denar natakarici, sem začutila roke okoli mojega pasu. Bil je Alex, ki me je tesno objemal okoli pasu. Svojo glavo je imel naslonjeno na moji rami in takrat prav nič drugega ni bilo pomembno. Takšni mali, pozorni trenutki so tisti, ki pomenijo vse. In jih prav nikoli ne pozabiš.
»V redu je gospa, jaz bom plačal za tole gospodično,« je rekel natakarici, še vedno v mojem objemu.
»Hvala.« V odgovor mi je samo podaril enega od svojih prečudovitih nasmehov, kar je bilo več kot dovolj, kot pa besede.
Odpravljala sva se iz kavarne, ko me je Alex zopet presenetil in z vsako tako gesto še bolj očaral. Hodil je pred mano in mi odprl vrata, ter z rokami nakazal, kam naj grem.
»Moja gospodična,« je rekel z naglasom in se pretvarjal kot da sva v nekakšnem filmu.
Hodila sva proti domu in z mislijo, da je že vsega lepega za danes konec, sem bila razočarana. Res sem uživala danes, zelo. Vedoč, da se je bližala moja ulica sem zanalašč začela hoditi počasneje in počasneje. Res nisem želela, da bi se ta dan končal in nisem ga hotela zapustiti. Lahko je sekunda, ko ga ni ob meni in ga že pogrešam.
Preden sva odšla vsak v svojo smer, mi je prikupno rekel: »Ne bi si moral zamisliti boljšega dneva s tabo. Zelo sem užival in srčno upam, da si ti tudi. S tabo želim imeti take dneve, kakršen je bil današnji tolikokrat, kolikor bo možno.« Nato me je tesno in močno objel. Poslušanje bitja srca od nekoga, ki ga imaš rad je nekaj najlepšega in zaradi moje in Alexove velik razlike v višini se je na mojo srečo to zgodilo vsakič, ko mi je podaril enega od svojih objemov, ob katerih se mi je na usta vedno znova pričaral nasmeh. Bil je vse, kar si lahko dekle želi.

 

Prvi poljub

Danes je bil skoraj popoln dan in to, da sem bil toliko časa z dekletom, ki mi je tako všeč je vse, kar sem si želel. Zaradi nje sem se sploh hotel truditi. Zaradi nje sem hotel biti boljša oseba. Ko sva se že hotela dokončno posloviti in sva že začela hoditi vsak v svojo smer, me je presenetil Majino klicanje.

»Čakaj,« je rekla. Sunkovito sem se obrnil in počasi pristopil do nje. Stala sva mogoče nekaj centimetrov stran drug od drugega in si strmela v oči. Kljub temi sem vedel, da so te oči, v katere sem gledal, najlepše oči, kar sem jih in kar jih bom videl v svojem življenju in me nič in nihče ne more prepričati o nasprotnem. Ob pogledu v oči, sva oba nemudoma vedela, kaj sledi. Na ta trenutek sem čakal, odkar sem jo prvič zagledal.
Naredil sem prvi korak in se ji počasi približal, svojo roko sem položil na njen vrat, jo prijel okoli pasu in jo poljubil. Počasi in nežno. Bilo je popolno. V trenutku sem vedel, da se niti eden izmed vseh poljubov od vseh punc na Zemlji ne more niti malo kosati z Majinim poljubom. Maja mi je bila neizmerno všeč in vsako sekundo, ko so bile moje ustnice spojene z njenimi, sem te sekunde cenil in naravnost oboževal, tako kot sem oboževal njo. Res nočem tega uničiti, nikoli, ker če bi, bi izgubil edino osebo, ki me naredi srečnega in ob kateri se počutim jaz kot pravi jaz.
Nisem je hotel spustiti iz svojega naročja. Hotel sem ostati tako, še dolgo časa, a pozno je bilo in na žalost še ne živiva sama, brez staršev v svoji hiši. Počasi sva se dokončno, zdaj pa za res poslovila in si izmenjala še zadnji današnji objem. To punco res obožujem, bolj kot vse ostalo na svetu.

Hodila sem domov, kot punca, ki je ravnokar poljubila fanta, ki ji je všeč in zaradi mene se je to sploh zgodilo. Tako sem bila vesela, da sem se opogumila, še bolj pa sem bila vesela, da nisem obupala nad njim. Tega poljuba, vseh objemov in današnjega dneva ne bom pozabila nikoli in vse te prelepe spomine, ki sva in, ki jih še bova skupaj ustvarjala v prihodnosti bom za vedno nosila v svojem srcu. Kako se je vse skupaj točno zgodilo,  vam res ne morem povedati, ampak zgodilo se je. Ljubezen me je presenetila in mi zmedla ter čisto pretresla življenje. In ime ji je Alex.

Če pa danes ne bi nihče  opazil moje sreče, ki sem jo kazala kot medaljo, bi bilo pa res čudno. Toliko časa sem rabila, toliko solz sem pretočila ampak tukaj je. Končno sem zopet občutila sladek okus sreče, a še vedno sem v srcu nosila tisti grenek priokus slabega konca ljubezni, če lahko tako rečem.
Kot po navadi,  sem šla v svojo sobo in sedla na svojo posteljo, ne vem ali ima moja sestra kakšno moč,  mogoče je samo slišala, ko sem prišla domov, ampak kar naenkrat je vstopila v mojo sobo in me začela spraševati in zasliševati vse in počez o tem kaj se je dogajalo, kako je bilo in podobno. Rada jo imam, , res jo imam rada, ampak mislim, da ne poznam bolj radovedne osebe. Niti zdravo ne dobim Mojca, a?
Prijazna sestra je, jaz pa tudi, zato sem ji vse počasi  razložila. Čisto vse, ker sem dobro vedela, da dokler ne bom povedala vsega ne bo odšla iz te sobe. No, pa, če lahko priznam tudi malo sem se hotela pohvaliti s tem kakšno srečo imam trenutno v svojem življenju. Upajmo samo, da bo trajala. Vedela pa sem, da bo trajala,  dokler imam njega.
Razlagala sem ji še o poljubu. Še sama še zdaj ne verjamem, da je bilo to res. Bil je, kot kakšen poljub, ki ga lahko vidiš v filmih samo, da je bil resničen.
»Obožujem te gledati takšno,« je z nasmehom na obrazu rekla Mojca po moji enoletni razlagi današnjega dneva.
»Kakšno?« sem jo z zanimanjem vprašala.
»Srečno. Že ob pripovedovanju se nisi morala nehati smejati in tvoja lička so močno, rdeče gorela od zaljubljenosti in navdušenja. Veš jaz vse to vidim.« In mi je pomežiknila. Jaz pa sem se smejala, smejala od te zaljubljenosti, ki je prišla v moje življenje. Ampak tukaj smo in zadela me je kot strela z jasnega na najboljši možni način.

 

Sreča

Drugače je imela prav. Ne bi morala bolje povedati, res sem srečna, kar gorim od veselja. Prvič od ločitve mojih staršev se mi je zdelo nekaj v življenju čudovito. Nekaj je imelo smisel. In ta nekaj me je brezpogojno osrečevalo in to je bil Alex. Počutila sem se srečno, ne samo dobre volje ali veselo ampak prav zares srečno. Mislim, da je tudi Alex in to me je še bolj osrečevalo, videti njega srečnega je bilo že itak polovica moje celotne sreče. Po mojem sem že nadležna zaradi mojega smeha, ki traja cele dneve in celo vsak večer zaspim z nasmehom na obrazu. Življenje je lepo.
Zopet v šolo. Oblečeno sem imela belo srajco, na vrhu roza pulover ter moje značilne modre kavbojke s črnim pasom. Moram priznati, izgledala sem kar dobro ta dan. Te zadnje dni sem opazila nekaj, zaradi česar sem bila zelo vesela. Alexov učni uspeh se je boljšal, pa ne samo pri angleščini. Saj se spomnite tistega testa iz fizike, ki smo ga pisali? Pisal je najbolje v razredu. Jaz sem tudi pisala kar dobro, ampak lahko bi bilo boljše. Vedno sem bila stroga do sebe, včasih mogoče celo prestroga, če je to sploh možno.
Prispela sem v šolske prostore in v trenutku sem ga zagledala. Vsepovsod, kamor sem se obrnila, sem videla njegov obraz. Bil je tam, stal je na hodniku in ob trenutku, ko me je zagledal so se mu oči zableščale in na ustih se je prikazal njegov čudovit,  bel in popoln nasmeh. Resno sem že pomislila, da je mogoče angel in  ga Bog pogreša, ker da je človek tak,  pa je že skoraj nemogoče. Vem, smešno. Hodil je proti meni, nakar sem se zanalašč obrnila in delala, kot da ga nisem sploh opazila. Ne glede na to, da sem ravno kar sanjarila o njegovi lepoti. Objel me je okoli pasu in mi nekoliko še z zaspanim glasom dejal: »Dobro jutro, Maja.« Svoje roke sem položila na njegove in mu počasi odgovorila. Oponašala sem njegov zaspan, a nadvse prikupen glas. »Dobro jutro, Alex. A smo malce zaspani?« sem se norčevala in se mu ljubko nasmejala.
»Malce? Zelo. Celo noč nisem spal.«
»Zakaj?« sem začudeno vprašala.
»Zaradi tebe, saj mi ne greš iz glave. Meša se mi, Maja, meša.« Resno sem ga pogledala v oči in se mu nasmejala. Saj tudi on najbrž sluti, da se meni dogaja isto, le da jaz normalno zaspim, a imam na ustnicah nasmeh, ki kar noče izginit.
Videla sem ga skoraj vsako, če ne vsako uro. Saj sva le bila v istem razredu. Alex me ni hotel spustiti iz rok in jaz se niti malo nisem upirala. Bila sem njegova in on moj. Počutila sem se, kot da nekomu pripadam in pa, da nekdo pripada meni in ne poznam ničesar boljšega.
Vsak objem je bil močnejši, vsak poljub bolj strasten in vsak dotik med nama bolj sproščen. Najpomembneje drug ob drugem sva bila sproščena in vse, kar je bilo važno sva bila midva in midva izključno.
Kljub sreči, ki sem jo čutila in kljub vsej ljubezni sem se po tihem spraševala, ali je to prava ljubezen ali samo nekaj, kar bo nekaj časa trajalo, se končalo z grdim koncem in oba popolnoma strlo. Oba sva si želela drug drugega, želela sva si nekaj več, kot samo nekaj, kar bi se končalo v nekaj tednih, mesecih. Želela sva več. Mogoče celo skupno prihodnost.
Danes sem mislila, da bi lahko šla spet na pijačo ali kaj podobnega, ampak ima Alex nogometni trening in sva zato prestavila na jutri. Zato sem šla naravnost domov.
Še preden sem zapustila hodnik in odšla do naše šolske garderobe, sem ga zopet zagledala. Sprva sem misila, da je spet samo eden od mojih prividov, zato sem najprej poskusila celotno situacijo ignorirati in se preprosto samo odpraviti domov. Izkazalo se je, da to ni bil samo privid, ampak je dejansko bil Alex. Stekla sem do njega in se mu vrgla v objem.
»Kaj pa ti delaš tu? Mislila sem, da imaš nogometni trening?« sem ga začudeno vprašala.
»Nekako sem se ti zlagal.« In je izza hrbta povlekel šop rdečih vrtnic, ki jih je spretno skrival.
»Hotel sem te samo presenetiti.« Vrtnice, rdeče vrtnice, moje najljubše. Dobro je vedel, da sem v sebi norela ob tem trenutku. Povohala sem jih in se mu iz srca zahvalila. Malenkost, ki mi je pomenila cel svet. Malenkost, ki pokaže, da mu je mar.
»No super, zdaj pa lahko greva na sprehod mogoče ali kaj takšnega? Pogrešam včerajšnji dan.«
»No, no, ne tako hitro. To, da sem ti dal rože in te presenetil je bilo eno majhno presenečenje ampak ali sem rekel, da je to vse?« Skrivnostno me je pogledal in me s svojimi vročimi ustnicami poljubil na moje.
»Pridi, greva zdaj.«
»Kam sploh greva?«
»Ne mislim ti povedati, ampak mislim, da ti bo všeč.«
»Pa saj veš, kako sem radovedna.«
»Zato ti bom pa še manj povedal, da te bo še bolj zanimalo.«
»Nesramen si.«
»Ne, samo tako zaljubljen, da vedno, ko vidim tvoj nasmeh, se zaljubim znova, znova in znova in vsakokrat bolj.«
Prišla sva do njegovega avta, zato sem predvidevala, da se bo to presenečenje dogajalo nekje drugje. Bila sem navdušena in neizmerno me je zanimalo, kaj sledi. Septembrsko popoldanski dan, katerega nebo je bilo obarvano s prelepimi oranžnimi barvami. Vozila sva se po cestah, ki so se zvijale sem ter tja. S polno glasnostjo sva poslušala klasike glasbenega pop sveta in kolikor so nama najine glasilke le dovolile pela iz srca.
Glasba, sončni vzhod. Kaj si še lahko dekle želi?!
Po nekaj minutah sva prispela do najinega skrivnega cilja. Kino. Na najinem prejšnjem zmenku sem mu povedala, da sem že kot otrok oboževala filme. Še zdaj jih in zapomnil si je, zapomnil si je to malenkost, ki sem mu jo kar tako brez razloga povedala med vsemi stvarmi, o katerih sva se pogovarjala in on je naredil iz tega nepozabno presenečenje. Ne pomnim dneva, kdaj sem bila nazadnje v kinu.
»To je moje presenečenje?«
»Ja, saj vem, da ni nič kaj takšnega ampak vseeno sem …«
Začudeno sem ga pogledala v oči. »Nič kaj takšnega? Že na najinem prejšnjem zmenku sem verjela, da ne more biti bolje, ampak mislim, da ga bo tale dan prehitel. Že od nekdaj obožujem filme, kino in vse v povezavi s filmsko industrijo. Vedno, ko sem gledala kakšen film, sem lahko tako pozabila na svoje pravo življenje in se popolnoma prepustila in izgubila v njegovi zgodbi. In ti mi boš po dolgem času spet to omogočil. Sploh nimam besed. Četudi se tebi zdi to majhna stvar, meni pomeni ogromno. Hvala ti.«
»Malenkost. Sem vesel, da si ti vesela, res. Največ, kar lahko naredim je, da vidim en tvoj pravi nasmeh. In to mi je uspelo. Tvoj nasmeh naredi tudi meni nasmeh, verjemi.« S svojimi rokami,  polnimi mišic se je dotaknil mojega obraza. V trebuhu sem začutila milijon in enega metuljčkov. Alexov obraz sem prijela z obema svojima rokama ter ga nežno poljubila. Še bolj strastno mi je vrnil poljub in spet je bilo vse tako, kot je treba.
Stopila sva do vhoda kina in čakala v vrsti, da sva kasneje lahko naročila karte in hrano.
»Kaj pa greva gledat? Če lahko sploh vprašam, milostljivi?« sem zanalašč pretiravala.
»Lahko vprašaš, ampak povedal ti pa še ne bom. Oprosti, Maja, malo še. Malo.« Nasmejal se mi je vedoč, da me samo muči s tem, ko mi noče povedati absolutno nič.  Zanalašč sem se obrnila na stran in prekrižala svoje roke, da bi mislil, da sem jezna nanj. Slej ko prej je to opazil in proseče rekel.
»Maja, povej mi, da nisi jezna, no.«
»Nisem jezna,« sem rekla jezno. Ha ha, ironija pa takšna.
»Poznam te.« Nekako je to res, ampak v bistvu nisem bila jezna nanj, samo hotela sem, da to misli.
»Nisem jezna res ne, ampak vse me tako zanima, da me bo razgnalo od radovednosti.«
»Beležnica.«
»Kaj?«
»Vprašala si in tu imaš svoj odgovor.«
»Peljal si me gledati najbolj romantičen film, kar mislim, da jih je?«
»Ja. Ravno si imeli ponovno predvajanje in če bi s kom gledal ta preveč romantičen in osladen film si to ti in samo ti Maja. Ti je všeč, ker če ne lahko greva gledati kaj drugega, sploh ni problem.«
»Ne!« sem zakričala.
»Ta film sem gledala že desetkrat in vedno, ko ga gledam, se jočem. Ni lepšega filma v celotni filmski industriji. Zakaj je vse, kar narediš najboljše, kar bi lahko bilo. Zakaj se tako trudiš zame? Ne zaslužim si vsega tega, še polovico ne.«
»Si, če si kdorkoli na tem svetu,  si to ti in nič ne moreš narediti, da bi mi spremenila mnenje.«
Kako je lahko vedno vedel kaj naj reče, da se bom počutila, kot najlepše in najboljše dekle na svetu?
Na vrsto sva prišla midva. Alex je seveda moral govoriti. Mogoče sem se navadila na Alexa, a komunicirati z drugimi, brez zadrege, pa še vedno nisem mogla. Gospa, ki je prodajala karte in hrano, je delovala zelo zastrašujoče. Strmela je v naju, verjetno ni razumela sreče, ni razumela ljubezni.
»Dober dan, kako ste kaj danes?«
»Kaj boste naročili?« je gospa vprašala. Očitno se je odločila, da ga bo ignorirala. Dobra odločitev gospa, dobra odločitev.
»Gledati bi rada šla Beležnico,  dve karti.« Pogledal me je direktno v oči. »Pa dajte najboljše karte, kar jih lahko dobiva.«
Ob njegovi prijazni izjavi je prodajalka pri najinem pultu tako zavila z očmi, da mislim, da res ni romantik. Tako kot jaz včasih. Mislim, da rabi svojega Alexa v svojem življenju, da ji obrne življenje na glavo tako, kot ga je moj Alex meni. Ha, moj. Prvič sem to rekla oziroma si mislila, nikoli si nisem hotela nobenega lastiti. Ampak ja, mogoče je pa res moj in tako nama je bilo čisto prav. Nisva si rekla, ampak sva vedela. Jaz sem njegova in on moj in svet je čisto normalno deloval.
Ugotovila sem, da sva se do zdaj z Alexom preveč gledala in nič rekla in s tem sva seveda zadrževala vrsto in to je opazila tudi najina prodajalka.
»A bo kaj?« V trenutku je prekinila najin trenutek, Alex se je zdrznil in nadaljeval z najinim naročilom.
»Seveda. Imela bi še pokovko in eno srednjo fanto. Kaj boš ti, Maja?«
»Fanto? Zakaj ne boš preprosto kokakole? Veliko boljša je,« sem z začudenjem rekla.
»Kokakola je preveč, um običajna,« se je zamislil in pogledal v steno.
»Kaj bi naj to pomenilo,  ha  ha?«
»Po pravici povedano…še sam ne vem ha ha.« Še nekaj trenutkov po tem sva se smejala, tam pred vsemi, čeprav nama ni bilo niti malo mar, da so bile vse oči uprte v naju.
Zresnila sva se, vedoč,  da naju lahko napodijo iz kina.
»Pa še eno kokakolo za gospodično,« je rekel.
Pobrala sva vse in šla počasi do najine kino dvorane. Usedla sva se na najine sedeže in prav zares so bili najboljši sedeži v dvorani. Gospa se ni zmotila. Pred obrazom sem držala pokovko, ki je bila dvakrat toliko velika, kot moj obraz. Izgledala sem naravnost smešno, po mojem je zato Alex delal nekaj, kar najbolj sovražim. Fotografiral me je. Nikoli tega nisem marala, ker sem se počutila kot, da nisem dovolj lepa za to. Celo svoje življenje sem se primerjala z drugimi puncami z njihovimi popolnimi modrimi očmi, svetlimi lasmi in popolnimi postavami.
»Nehaj!« sem prestrašeno zakričala. In to tako močno, da ko sem zagledala tisti telefon v njegovih rokah so mi te prevelike kokice padle naravnost na tla. Gravitacija.
»Moja mala neroda.« Ali mi je Alex pravkar rekel »moja«? Ob izreku teh besed, ki so prišle iz njegovih ust, si nisem morala pomagati, kot pa se samo smejati. Odgovor na to je bil on. Ta kompleksni, a zame popoln fant, v katerega sem v zadnjih nekaj dneh močno vzljubila.

 

Popoln zaključek dneva

Poljubil sem jo in začel razmišljati, če se sploh kaj od tega dejansko dogaja ali so neke sanje. Poljubila me je nazaj in vedel sem, da ne sanjam,  ampak da to samo pritrjuje to, da se sanje uresničijo. In moje sanje so vključevale njo. Svojo roko sem položil okoli njenih ram, ona pa je svojo majhno glavo položila na mojo ramo in za nič drugega na svetu mi ni bilo mar. Do sedaj se je film že zdavnaj začel in sva ga v miru pogledala, kolikor sva ga sploh gledala. Jaz vem, da vse kar sem hotel gledati je njo.
Že skozi polovico filma je Maja zaspala na moji rami, toliko kot sem hotel, da bi skupaj gledala njen najljubši film, toliko sem jo tudi hotel pustiti spati. Zato sem ji samo pogladil lase in ji podaril poljub na njeno toplo čelo. Ob koncu filma sem jo počasi prebudil.
»Dobro jutro, srce,« sem ji šepnil na uho z nasmeškom na obrazu, ker je preprosto izgledala tako prikupno. In prebudila se je z drobnim nasmehom na svojih polnih ustnicah.
»Hvala,« je rekla še nekoliko z zaspanim glasom.
»Hvala za?«
»Hvala za to, da se ob tebi vedno počutim, kot najlepše dekle in kot nekdo, ki je dejansko pomemben na tem svetu. Ne znam niti razložiti z besedami, kako si obrnil moje življenje na bolje in kako sem ti hvaležna, da si me rešil iz te vsakodnevne, dolgočasne sivine in mi pokazal kaj je ljubezen, da je to sploh dejansko možno. Mojemu življenju si dal smisel in to je največ, kar bi lahko kdorkoli storil zame in glede na to, da se ne poznava tako dolgo, sva povezana, kot da bi se poznala že celo življenje.«
»Ne zahvaljuj se meni, če bi se kdo moral komu zahvaljevati, sem to jaz.«
»Zakaj?«
»Zato, ker si.« Malo sem počakal samo, da bi naredil majhno napetost.
»Si najboljša punca, kar jih poznam in vsak, ki je pri svoji pameti bi to opazil že na daleč. In, ker sem zaradi tebe zopet našel pravega sebe in ker si mi pomagala najti svojo srečo. Pokazala mi, da sem nekaj vreden, kar mi še niče. Vedno so me vsi zapostavljali in me niso cenili. In to je največ, kar bi kdorkoli lahko storil zame.«
Malo sem počakal in nato zopet nadaljeval.
»Kako lahko imam takšno srečo?«
»Se ne morem bolj strinjati ali bolje povedati,« je rekla z nasmehom na obrazu.
Dvignil sem jo in zavrtel in, ko sem jo nežno spustil zopet na tla sem jo strastno poljubil. Nakar naju je presenetil dež, toliko o lepem vremenu prej. Stekla sva do bližnje strehe in se skrila pred hladnim deževjem. Videl sem, da se je tresla, a ni hotela biti vsiljiva, zato ni ničesar rekla.
»Izvoli, obleci se.« Pogledala me je v oči s pogledom, ki je kazal njeno hvaležnost. Poljubil sem jo na njeno premraženo lice.
»Maja, preden se ta dan konča in preden greva domov v resničnost, te želim nekaj pomembnega vprašati.«
»Ja, povej?«
»S tabo je vsak trenutek kot iz sanj in ni sekunde dneva, ki je ne bi želel preživeti s tabo. Vsak dan, ko te vidim in te pogledam v tvoje prelepe, velike zelene oči, vedno bolj hrepenim po tem, da bi bila moja. Pomeniš mi vse in naslednje dni svoje življenja želim preživeti s tabo. Zato Maja, bi bila moja punca?«
Videl sem, da so se ji zarosile oči in takoj sem mislil, da je kaj narobe.
»Je vse v redu?« sem jo vprašal s sočutjem in svoje tople roke položil na njen mrzel obraz. Rahlo se je zasmejala in pogledala v tla.
»Nimaš pojma, kako dolgo sem si želela postati tvoja punca. Zato Alex ja, seveda bom tvoja punca.«
Ali je vse to res, ali samo sanjam? Naj me kdo zbudi, preden se začnem preveč veseliti. Opazila je, da sem v šoku od njenega odgovora »Ja«, zato je mojo presenečenost prekinila s poljubom in mi dala vedeti, da se vse to dejansko dogaja in da ne sanjam. No, mogoče pa sanjam, ampak če sanjam, se sanje očitno res uresničijo.

Ko se je ves ta dež nekoliko umiril, sva odšla do avta ter se odpeljala proti domu. Žalosten sem bil, da se bo ta dan končal, a vesel vedoč, da jih bo še mnogo več.

 

Prvi fant

Do takrat, ko sem prišla domov, je bila ura že devet zvečer, ampak saj sem doma povedala, da bom mogoče malce pozna, saj sem šla v kino s prijateljem. No, fantom, zdaj. Ob misli na to, da imam jaz, Maja Novak, srednješolka, svojega prvega fanta, ki ga imam neizmerno rada, so se mi kotički ustnic v trenutku ukrivili navzgor v velik nasmeh. Do takrat, ko sem vstopila v hišo, sem ugotovila, da imam na sebi še vedno Alexovo jakno, saj me je prej močno zeblo in kavalir kot je, mi jo je posodil. Takrat sem se skoraj stopila ob tej velikodušni in romantični gesti.
Čutila sem mamine oči na sebi, ko je zagledala, kaj imam oblečeno.
»Zdravo Maja. Nova jakna?« se je zasmejala.
»Niti ne.« Odločila sem se, da ji povem tako, kot dejansko je, saj tako ali tako ne bi verjela mojim drugim izgovorom.
»Alexova je, dal mi jo je, ker je začelo deževati.« Nasmehnila sem se, saj sem se spomnila na lepe današnje trenutke z njim, a mi je nasmeh v trenutku izginil, saj sem ga pogrešala, že zdaj. Ni bilo niti ene ure od kadar sem ga nazadnje videla, ampak bi dala vse, da bi bil zdaj tukaj z mano. Mama se mi je v odgovor samo privoščljivo nasmejala in svoj nos zakopala nazaj v svoj roman. Bila je obsedena z romantiko. Ironija. Stekla sem v sobo, kjer sem seveda na svoji postelji zagledala sokola, ki je samo čakal na vse podrobnosti današnjega dne, svojo starejšo sestro Mojco. A danes se nisem mogla zadrževati, zato so mi besede kar letele iz ust.
»Fanta imam,« sem povedala z nasmehom in metuljčki, ki sem jih čutila v trebuhu že od samega začetka tega dne. Mojca si je popravila svojo blazino in  se udobno namestila na moji postelji. Lahko bi že rekli, da je to njena postelja in soba, saj je več pri meni, kot sem jaz.
Od navdušenja in mislim, da tudi presenečenja je imela usta tako odprta, da ji je čeljust skoraj padla na tla. Ko se je namestila na najbolj udoben način, nato je lahko poslušala.
»Nadaljuj sestrica. Vse lepo od začetka. Želim vedeti vse, vsako podrobnost.«
Začela sem razlagati o vsem, kaj se je zgodilo danes. Začela sem pri šoli, da me je presenetil in da naju je tako rečeno zalotila učiteljica za angleščino, da mi je kupil moje naj bolj ljubljene rože, katere sem očitno pozabila v njegovem avtu. Da me je odpeljal v najboljši kino v mestu, kjer sva si ogledala največjo romantiko kar jo je, Beležnico. In, da sva se pred prodajalko, ki naju ni marala in ki tega sploh ni skrivala, nenormalno smejala. Da sem nato zaspala na njegovi rami in, da je ena stvar vodila do druge in, da me je vprašal, če bi bila njegova in, da sem seveda rekla da. Povedala sem ji čisto vse, no, skoraj vse. Tisti del s poljubi in podobnimi stvarmi sem izpustila. Naj se sama sprašuje, sem si nagajivo mislila.
»Prvič, tako sem vesela za svojo sestrico, čeprav moram priznati sem, kar ljubosumna, mislim, dobrega si ujela, mala.« Zasmejali sva se.
»In drugič, počutim se, kot da poslušala neko novejšo in še bolj osladno različico nekega romantičnega filma iz 80.-ih. Ampak te neizmerno rada gledam takšno nasmejano, veselo, zaljubljeno … Če si kdo zasluži, si to ti.« Objela me je in nato začudeno pogledala v moje roke.
»Kaj pa imamo to? Ali ti je gospod Popolni dal svojo jakno?« V odgovor sem ji veselo pokimala.
»Kavalir in pol, dobro storjeno fant, dobro storjeno. To pravim zato, ker vem, da si mahnjena na te romantične klasike.« In zopet se ni zmotila. Ah, ta moja sestra.
Mislim, da sva se pogovarjali, kar nekaj časa in do zdaj je bilo že zelo pozno, zato sva se poslovili in si zaželeli lahko noč. Odšla sem v svojo sobo, kjer sem spontano poklicala Alexa. Po nekaj sekundah, ko je telefon zvonil  se je že javil.
»Zdravo Maja,« je rekel z zaspanim glasom, mogoče sem ga zbudila.
»Zdravo, Alex,« sem ponovila za njim.
»Ali je kaj narobe, precej pozno je že?« Slišati je zvenel, kot da ga skrbi.
»Ne, ne nič ni. Samo hotela sem te slišati. Pogrešala sem tvoj glas.«
»Jaz ne pogrešam samo tvojega glasu, jaz pogrešam celo tebe Maja.« Mislim, da se je kar hitro prebudil. Pogovarjala sva se nekaj ur. Zdelo se je, kot kakšna minuta. Čas je mineval nenormalno hitro v njegovi družbi. Bilo je zelo pozno in tudi jaz vedno bolj zaspana … Po dolgem času sem se spet veselila novega dne. Imela sem nekaj, česar sem se lahko v naslednjem dnevu veselila, njega.

 

Maturantski ples

Naša šola je izjemno hitro pričela z deljenjem letakov za maturantski ples. Ne vem, mislili so, da se mora to storiti čimprej in konec. Minevali so meseci in že skoraj cela šola je bila »poparčkana.« Vsi so se že dogovarjali in imeli različne odločitve. Jaz in Alex pa sva bila  par, tudi plesni par. Se opravičujem, ampak tega ne morem nehati govoriti. Fant in punca, kdo bi si mislil. Še posebej ne glede na slab začetek. Mislim, kako sem bila neumna, skoraj sem zavrgla najboljšo stvar mojega življenja, ko sem hotela obupati nad njim. Dnevi, tedni in meseci so normalno minevali v najinemu življenju, kot par in vsak dan bolj sva bila zaljubljena.
Vse, kar je zajemalo maturantski ples, sem želela, da bo popolno. To je bil prvi ples, oziroma prva neka prireditev, kamor bova šla z Alexom skupaj, kot par. Strinjal se je z mano in odločila sva se, da bova, kar takoj začela vse planirati. No, mislim, da njemu ni bilo tako veliko do tega, a se je strinjal in kimal mojim idejam, saj je vedel, da ne bom odnehala in da bova to speljala, kot se spodobi.
In s to odločitvijo je prišla še ena odločitev, da bova imela obleke, ki bodo barvno usklajene.
»Mislim, da bi morala biti rdeča barva,« je rekel Alex. Vedela sem, da je nek poseben razlog za tem, poznam ga. Zato sem samo čakala, da dobim svoj polni odgovor.
»Tako se mi zdi edino prav. Spominjajo me na dan, ko sem ti kupil šopek tvojih najljubših rož. Rdečih vrtnic in to je bil tudi dan, ko ...« Prekinila sem ga in dokončala njegov odgovor:
»Ko si me vprašal, če bi bila tvoja. Ja, spomnim se.« Nasmejal se mi je in oči so mu zažarele. Objela sem ga močno in tesno, ter svojo majhno glavo položila nanj in poslušala njegov utrip srca.
Kar kmalu sva se odločila, da bova skupaj kupovala obleke. Ampak, ker sva vedno čakala do zadnjega trenutka, sva odšla po nakupih  dva dni pred maturantskim plesom v bližnje trgovine. Čudež bo, če bova našla eno obleko, kaj šele obe. Šla sva v  butik, ki se je imenoval Kot iz sanj, kjer so prodajali obleke, maturantske, poročne in podobne svečane obleke. Bile so naravnost sanjske. Ko sva vstopila v trgovino, naju je tam pričakala prijazna, nekoliko starejša gospa, verjetno lastnica.
»Dober dan. Prišla sva pogledat, če imate kakšne rdeče obleke za maturantski ples in kakšen črn suknjič zanj ali kaj podobnega. Veva, da sva zelo pozna.« Prijazna gospa se nama je nasmejala in takoj odšla iskat želene obleke, zadaj, mogoče v skladišče. Zasanjano sem opazovala poročne obleke, čeprav z grenkim priokusom. Poroka in vse v povezavi z njo, me je spominjalo na ločitev svojih staršev. Lepo stvar sta mi uničila. Alex je seveda opazil moje očitno strmenje v vse te prelepe in čarobno lepe bele, poročne obleke. Približal se mi je in mi zašepetal v uho.
»Nekoč jo boš ti tudi nosila, ko se bova sprehodila do oltarja, skupaj.« Vneto sem se obrnila in ga poljubila na njegove vroče ustnice. Najin poljub je prekinila gospa, ki je prišla izza vogala z polno oblekami.
»Joj, se opravičujem, če sem vaju zmotila.« se je prijazno nasmejala.
»V redu je,« je osramočeno rekel Alex in si z roko pogladil vrat. Joj, kako je prikupen, ko mu je nerodno.
»Dobro. Prinesla sem vama nekaj rdečih različic, tako, kot sta zaprosila, če še karkoli lahko pomagam, le povejta.«
Z nasmehom sva se ji zahvalila za prijaznost in šla v garderobo pomerjati obleke. Alex je izgledal naravnost čudovito in to mislim za čisto vsako srajco in suknjič, ki ga je pomeril. Na njemu res popolnoma nič ne izgleda slabo. Pri meni pa je bila popolnoma druga zgodba, vse te obleke, ki sem jih pomerila so bile lepe, ne pravim, da niso bile, a nekaj je manjkalo.
»Izgledaš fantastično v čisto vsaki,« je navdušeno rekel Alex, ko me je gledal, ko sem že stotič pomerila čisto vsako obleko.
»Hvala, ampak nekaj manjka. Ne vem, ne počutim se dobro.«
»Niti ne, ampak v redu,« se je zasmejal Alex.
Prijazna gospa me je očitno slišala kako sem stokala glede oblek in je v trenutku priskočila do mene in mi rekla z najbolj razumevajočim glasom, kar je možno. »Točno vem, o čem govoriš in nikomur še nisem tega pokazala, ampak tebi bom. Prav čutim, da ti lahko.« Pojma nisem imela, o čem je govorila, zato sem jo samo zmedeno gledala.
»Pridi z mano, pridita oba.« Šla sva za njo v neko majhno sobo, ki je bila najlepša stvar, kar sem jo kdaj videla. Sončna svetloba je močno svetila skozi velika  okna. Celoten prostor se je bleščal in na sredi te sobane je stal obešalnik za oblačila, takšnega, ki ga po navadi vidiš v trgovinah in na njem je bila samo ena, samcata obleka. Lepše obleke nisem videla v življenju. Bila je rdeča, dolga in svečana. Z nežnimi rdečimi bleščicami posuta, ne preveč, pa ne premalo. Na koncu obleke so bile iz blaga narejene majhne rdeče vrtnice in drugega ne morem reči, kot to, da mi je ob pogledu na njo čeljust skoraj padla na tla. Bila je popolna, naravnost popolna. In, ko je Alex videl mojo reakcijo si ni mogel pomagati, kot da se je nasmejal. Gospa me je s prijaznim pogledom pogledala, me prijela za ramo in počasi povedala.
»Ta obleka je že vrsto let v moji družini in zdaj je moja. Nikoli je ne oblečem. Ampak od trenutka, ko sem te zagledala, ko sem vaju zagledala, ko sta prestopila prag moje trgovine, sta me spomnila name in na mojega moža v preteklosti in vedela sem, da jo moraš pomeriti. Že dolgo nisem imela v trgovini tako prijaznega in zaljubljenega para, kot sta vidva.« Nasmehnila se nama je in po kratkem premolku vprašala.
»Bi jo rada pomerila, zdi se mi, da bo naravnost popolna na tebi?«
»Ne vem, če lahko. Vaša je in je že dolgo v vaši družini, ne želim jo uničiti.« Sem negotovo rekla.
»Prosim. Vztrajam.«
Presenečena zaradi vsega, kar se je ravnokar zgodilo, sem privolila in pomerila obleko. Ko sem jo oblekla, se je čutilo prav, da jo imam na sebi. Počutila sem se lepo, kot še nikoli. Alex me je gledal kot da sem najlepša stvar, kar jo je kdaj zagledal. Gospa iz trgovine pa tudi. Gospa je imela prav, nočem zveneti samovšečno, ampak ta obleka mi je zares pristajala in tega si ne rečem nikoli. Mislim, da ma ta trgovina z razlogom ime »Kot iz sanj«.
»Jaz nimam besed, Maja,« je prvi izustil Alex. Gospa je zavzdihnila od presenečenja in me pogledala naravnost v oči.
»Prelepa si, dekle, tvoja je.«
»Kaj?« sem vprašala z začudenjem.
»Obleka je tvoja. Kot da je bila narejena zate, da te je čakala. Res, obleka je tvoja.«
»Hvala, ampak ne morem jo vzeti.«
»Prosim, resno mislim. Več, kot srečna bi bila, da bi ta obleka pripadala eni tako lepi punci kot si ti, da bi pripadala tebi. Tako se mi zdi prav.«
Čudeži se zares dogajajo. Vse, kar se je zdaj zgodilo, mi ni logično in zdi se mi, kot da sanjam.
»Potem pa ne vem kaj naj rečem drugega, kot pa hvala vam, gospa. Res imate zlato srce. Koliko pa je?« sem vprašala in se ji iz srca zahvalila.
»Ah, kaj pa ti je. Ne, dam ti jo, če mi obljubiš, da jo boš pazila. Občutek v sebi mi pravi, da je tako prav in že celo življenje se ozirom na to, kar mi pravi moje srce in se ne oziram na mnenja drugih. Zato ne, ne stane nič, samo eno obljubo.«  Nisem bila več zmožna govoriti, spoznala sem tako prijazno gospo, ki mi je še povrh povedala nekaj, kar je popolnoma res glede vsega. »Poslušaj sebe in verjemi vase, vedno, vsak dan.«
»Neizmerno sem vam hvaležna, sploh se mi nič od tega ne zdi resnično. Hvala vam, res. In seveda jo bom pazila, seveda jo bom.« In resno sem mislila. Obljubo bom držala. Gospo sem objela in se ji še zadnjič iskreno zahvalila za to prijaznost,  ki je dan danes skoraj več ne doživiš. Plačala sva Alexovo srajco in suknjič, se še zadnjikrat zahvalila ter odšla iz trgovine, vesela. Kako čudovit dan.

Dva dni sta minila in dan maturantskega plesa je bil že pred vrati. Jaz in Alex sva se dobila pri meni doma in se počasi začela pripravljati na ples. Mislim, da sem se danes prvič po dolgem času spet malo bolj naličila. Nikoli nisem bila ena izmed punc, ki se zbudijo in se začnejo kar ličiti.  Pri frizerju sem čakala skoraj uro, da sem bila na vrsti, naredili so mi bolj preprosto frizuro, vendar na koncu sem bila kljub čakanju, presrečna in zadovoljna. Nežno valoviti,  skodrani lasje in nekaj pramenov las spetih zadaj, na koncu pa še nekaj bleščic in to je vse.
»Kaj delaš, Maja? Če boš tako držala čopič bo izgledalo grozno in preveč močno za tvoj mlad obraz.« V mojo obrambo sploh ni izgledalo tako slabo.
»V redu je, Mojca. Mislim, da se bom že znašla.«
»Okej, ti že veš, sestrica.« Nasmejala se je nazaj, pomahala Alexu, ki je še vedno ležal na moji postelji in še bo po mojem do tik pred začetkom in nato zaloputnila z vrati ter odšla iz sobe.

Končno sva bila sama z Alexom.
»Povej mi po pravici, ali je v redu?« Z rokami sem pokazala na svoj obraz. Pogledal me je naravnost v oči in rekel z glasom, ki me je v trenutku pomiril.
»Maja, tega ti ne pravim samo, kot tvoj fant ampak, kot vsak človek, ki ima delujoče oči,« se je zasmejal. »Ti si nekaj najlepšega, čemur sem bil priča v celem svojem življenju in ne rabiš niti polovico teh stvari, ki jih imaš na sebi. Kar me pripelje do tvojega vprašanja …« Pogledal me je skrivnostno in jaz sem si od ust odmaknila svinčnik za ustnice ter čakala na njegovo vprašanje.
»Ali veš zakaj nista dve punci na svetu najlepši?«
»Zakaj?« sem ga vprašala z zanimanjem.

»Zato, draga moja, ker je najlepša samo ena.« Približal se mi je in me prijel okoli pasu.
»In to si ti Maja.« Ob vsaki takšni njegovi sladki omembi sem se vedno znova, kar stopila in zardela. Besede so letele iz mene še preden sem uspela razmisliti o čemerkoli.
»Ljubim te, Alex,« sem rekla z nežnim in blagim glasom, nekoliko tiho.
»In jaz, Maja, ljubim tebe še bolj.« Privil me je k sebi in me poljubil na čelo.
Prvič je bilo, ko sva to rekla. Mislim, da sva si to že vseskozi mislila, a nikoli rekla. Do zdaj seveda in čutilo se je prav in neizmerno lepo. Nekoga ljubim in nekdo ljubi mene.
Nanesla sem si še zadnji sloj glosa za ustnice in počutila sem se, kot princesa. Vedno sem imela to v sebi, le nikoli nisem dovolila ali sploh uspela, da je ta del prišel na plano. Do zdaj. Alex se je oblekel v svojo belo srajco in svoj črn suknjič in z mojo popolno obleko in njegovim dobrim videzom, sva izgledala preprosto fantastično.
Odpravila sva se na ples in tam preživela zelo lep večer skupaj. Moj najljubši del je bil valček. Najin prvi valček skupaj, kot par. Na celotnem plesu sem uživala in cenila čisto vsako sekundo tega večera in vsi ti spomini so se mi vtisnili v srce.
Res sem uživala in opazila sem, da je Alex tudi, čeprav mi je deloval nekoliko odsotno, kot da ga nekaj muči in to me je žrlo celoten večer. Večkrat sem ga vprašala kaj je, ampak je trdil, da ni nič in sva oba to malo pozabila.
In tako se je končalo. 4. letnik srednje šole, no, ne še čisto, ampak je pa zadnje leto. Dolgo poglavje je že skoraj za nami. Nihče ne ve, kaj ga čaka. Vsak bo šel v svojo pot, vsak kam drugam. Mogoče bo nekatere življenje celo popeljalo na skupno pot. Tako, kot naju z Alexom. Ne vem. Ampak sem že nestrpna, da odkrijem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti.
Bilo je konec tega plesa in z Alexom sva se že počasi odpravljala domov.
»Maja, nekaj te želim vprašati že cel večer.«
»Ja, sem opazila, da te nekaj žre, ampak si trdil, da ni nič.«
»Ne, nič ni narobe, samo živčen sem, ker me je strah, da bo tvoj odgovor takšen, ki ga nočem. Saj še sam ne vem, kaj govorim, oprosti mi.«  Res je izgledal živčno, me prav zanima, kaj je.
»Mislim, da te ne rabi skrbet. Res ne. Povej zdaj.«
»Razmišljal sem. Jaz te ljubim in ti mene in ni trenutka, ko ga ne želiva preživeti skupaj. In od takrat, ko si mi rekla, da me ljubiš neprestano razmišljam o tem in sem se odločil, da nočem več čakati. Vem, da je hitro ampak za ljubezen ni nikoli prehitro, zato Maja Novak,« pogledal me je  v oči in me prijel za obe moje rok: »Bi se preselila z mano v skupno stanovanje in začela novo poglavje svojega življenja, skupaj?«
Zelo je bilo hitro in vse naenkrat, to priznam. In malo sem v šoku, če lahko povem. Ampak ne obžalujem svojega odgovora niti malo.
»Ja, Alex, to bi zelo rada. Zelo je hitro in spontano, ampak kdo pravi, da to naredi odločitev slabo? Ljubim te in komaj čakam, da vidim kam naju življenje popelje skupaj.«
Izgledal je presrečno in kar nisem ga mogla nehati gledati v oči. Samo en pogled v oči in sem ga lahko popolnoma prebrala. Kaj je razmišljal, kako se počuti, vse, kar si lahko zamislite. Skupaj sva obrnila list in takšen je bil začetek najinega skupnega življenja, preprost, lep.

Poljubil me je in tako se je očitno začel nov list najine zgodbe.

 

Naslednji veliki korak

»Mama, Mojca!« sem zakričala in ju poklicala naj prideta v dnevno sobo. Počasi sta pristopicali dol in začela sem govoriti.

»Nekaj vama morem povedati in vaju nekaj vprašati. Saj vesta, da sva z Alexom par že kar nekaj časa.« V odgovor sta prikimali.
»No,« sem nadaljevala. Povej, samo povej,  Maja. Zdaj ali nikoli.
»Razmišljala sva, da se bi skupaj ustalila in si našla skupno stanovanje.« Ta stavek sem rekla tako hitro, da če bosta razumeli vsaj besedo tega, kar sem ravnokar rekla dobita medaljo. Očitno sta razumeli in mamina čeljust je skoraj padla do tal. Mojca se je pa samo smejala, mislim, da zaradi dobrih razlogov. Malce sem počakala, nato pa nadaljevala.
»V vsakem primeru, če sem sprejeta na faks, ne bi živela doma in Alex tudi ne, saj sta oba faksa preveč oddaljena od najinih domov. In pa našla bi si stanovanje, ki je blizu najinih obeh faksov. Ker saj sta v enakem mestu. In za vsak vikend bi oba hodila domov, vsak dan bi vam sporočala in vedno bi bili na liniji.«
»Jaz ga ljubim in on mene, polnoletna sva. In vse, kar še rabim je vajin blagoslov. Recita nekaj, karkoli,« sem rekla že z obupanim tonom v svojem glasu. Samo gledali sta me, nepremično.
»Vesta kaj, pozabita. Vidim, da je bil ta pogovor napaka.« Vstala sem se in že skoraj odšla iz sobe, nakar.
»Stoj,« je rekla mama. Obrnila sem se in šla nazaj ter se usedla na kavč.
»Preden rečem karkoli, želim vedeti, da se tudi Alexovi starši strinjajo. Tebe želim slišati večkrat na dan in za vse praznike in vsak vikend boš doma. Pa da ne bi slučajno dovolila, da ti vse to pokvari tvoj učni uspeh, ti je jasno?« Gledala sem jo z začudenjem in veseljem v svojih očeh. Ni mi logično, da je sploh o vsem tem razmišljala, kaj šele skoraj dovolila. Bolj čudna je bila pa še moja sestra, ki sem mislila, da bo prej privolila, kot moja mama.
»Čakaj. Dejansko ji boš vse to, kar dovolila?« Izgledala je šokirano, kot še nikoli.
»Sama si videla, kakšna sta z Alexom. Saj izgledata, kot dva zakonca. Že dolgo časa nisem videla tako zaljubljenega para. Res. Po tvojem očetu nisem verjela, da ljubezen sploh obstaja, a Maja in Alex sta mi pokazala, da še obstaja. In ju je lepo gledati skupaj.«
Mojca je razmišljala o vsem, kar je ravno rekla mama in začela kimati.
»Saj imaš prav in kot je že sama rekla, je itak univerza njenih sanj v drugem mestu tako, da je enako, kot da če živi z njim. Mogoče še bolje. Alexu zaupam in vem, da bo pazil nate ob vsakem koraku.«
»Zato, Maja, imaš moj blagoslov ali kako naj rečem, imaš moje dovoljenje.« Tako sem bila srečna, zdaj pa še samo mama.
Mama me je pogledala naravnost v oči, me prijela za roke in po tiho rekla: »Dobro. Tvoja sestra ima prav, jaz pa tudi. Imaš moj blagoslov samo, če boš upoštevala vse moje pogoje, ki sem jih prej naštela.« Pogledala sem jo in rekla navdušeno.
»Ja, bom, seveda bom.« Obe sta se mi nasmejali in me objeli za, kar nekaj trenutkov. Tega pa že dolgo nismo naredile. Lepo je. Takoj moram poklicati Alexa. To so nore novice!
»Alex!« sem se praktično drla v telefon.
»Maja!« me je tokrat on oponašal z še večjim navdušenjem v svojem glasu.
»Imam tako dobre novice za tebe, da me bo razneslo od veselja.«
»Povej?«
»Od mame in Mojce imam dovoljenje za najine načrte, da se bi vselila skupaj!«
»Oh, to,« je rekel z žalostnim glasom.
»Kaj pa so tebi rekli doma?« sem poskusila ignorirati razočaranje v njegovem glasu.
»Ja, glede tega, niso mi dovolili. Oprosti.«
»Kaj, res ne?« Glas se mi je zlomil in zazdelo se mi je, da se bom v trenutku razjokala.

»Hecam te!« smejal se je v zvočnik. Kakšen kreten.
»Kaj je s tabo!!! Jaz sem se že skoraj razjokala zaradi tebe. Ne delaj več tega! Nikoli več!
»Oprosti, ne bom več.«
»Čakaj, se pravi, da ti dovolijo?!« sem zopet rekla z navdušenostjo v svojem glasu.
»Ja, mama je kar naprej govorila, da ja, ker imava midva pravo ljubezen med sabo in da se strinja zato, ker me rada gleda srečnega, ker tako srečen, kot sem zdaj že dolgo nisem bil, kar je seveda res. Očetu pa je vseeno, kot po navadi za vse.
»To so odlične novice! Joj, sploh ne veš kako sem vesela, res. Tako se že veselim. Škoda, da te ni tu zdaj.«
»Malo še Maja, malo še. Pa bova skupaj vsak dan, cel dan.«
»Komaj čakam. Ljubim te.«
»Enako. Jaz tebe še bolj.« In tako se je končal najin zadnji telefonski klic, pred začetkom najinega skupnega življenja.

Začela sva iskati stanovanje. Vsepovsod. Iskala sva nekaj ne prevelikega, z veliko okni in na dobri lokaciji, no, pa da ne bi bilo predrago. Po dnevih iskanja sva končno našla popolno stanovanje za naju. Bilo je vse, kar sva hotela in vse, kar rabiva. Pa še za dobro ceno in na odlični lokaciji.

Nestrpno sem čakala svoj odgovor s fakultete, ali bom sprejeta. Alex je svojega že dobil in je  bil sprejet, jaz pa sem še kar čakala in čakala, ter upala, da bom sprejeta. Da pa sem lahko pozabila na to in se osredotočila na nekaj drugega, je bilo kot narejeno za mojo situacijo to, da sva se začela seliti v najino novo stanovanje. Najprej sva začela s pakiranjem vseh najinih stvari v te velike rjave škatle. Pri tem sta nama pomagali moja mama in Mojca. Dnevi so minevali in pripravljena sva bila, da se dokončno vseliva.  Oba sva že nestrpno pričakovala nov začetek in najini prvi dnevi v novem okolju so bili boljši, kot sva jih pričakovala. Zdaj sva imela skupno posteljo, kjer sva spala, skupno kuhinjo, kopalnico, dnevno sobo in balkonček, kjer sva vsako jutro pila najino jutranjo kavico. Bilo je vse, kar sem si želela že od mladih nog.

 

Z glavo v financah

Zopet je bilo novo jutro, ko sem se prebudila v Alexovem objemu, ko je sonce ravno začelo sijati skozi špranje na roletah, ki jih imava na oknih. Vstala sem, Alexu sem seveda pustila še malo spati in šla do kuhinje, kjer sem nama pripravila kavo. Do takrat se Alex že po navadi zbudi, če pa  ne, pa ga jaz, s poljubom. Skupaj greva na balkon in ob jutranjem soncu spijeva kavo ter se pogovoriva o današnjem dnevu. Vsak dan je bil temu podoben, vsak je imel še vključeno kaj novega, ampak vsi so bili popolnoma lepi. In življenje z nekom, ki ga brezpogojno ljubiš je nekaj najlepšega. Dnevi so bili obarvani z nešteto Alexovih objemov in poljubov.
Danes sva se odločila, da greva na sprehod po mestu in se ustaviva v kakšni kavarni za zajtrk. Šla sva do nekega novejšega lokala, ki se je imenoval »Coffee cafe«. Zelo je bil moderno obarvan in hotela sva preizkusiti njihove ponudbe za zajtrk. Uživala sva v hrani in pijači, nakar sva morala plačati.
»Gotovina ali kartica?« je vprašal natakar.
»Kartica,« je rekel Alex in opravil vse potrebno. Zaradi nekega nenavadnega razloga, je naprava zapiskala. Saj vem, zakaj bi lahko zapiskala, ampak to samo v primeru, ko ni več denarja na kartici ali pa je neveljavna. Pa saj ne more biti.

»Gospod, ne morate plačati s kartico. Na njej ni več denarja, se opravičujem. Boste lahko z gotovino?« Tako Alex kot jaz sva gledala zelo zmedeno in v tistem trenutku mi ni bilo čisto nič jasno.
»Uh, ja lahko.« Še dobro, da sem imela v torbici še nekaj bankovcev, da sva lahko normalno plačala in šla brez dodatnih komplikacij. Ko sva hodila po ulicah nazaj do stanovanja si nisem mogla pomagati, da ne bi vprašala.
»Kako nama je lahko zmanjkalo denarja?« Pogledal me je še vedno šokirano, po mojem, ker on tudi ni poznal razloga.
»Ne vem, ni mi jasno,« je rekel.
»Meni pa mogoče celo je. Pomisli. Tu živiva že kar nekaj tednov, brez službe in denarja nama ne pošiljajo od doma, če bi, bi seveda poslušala opazke, da ne znava z denarjem in podobno.« Prikimal mi je.
»Ja imaš prav. Kaj predlagaš, da narediva?« Pogledal me je v oči in se ustavil sredi pločnika. Malce sem razmišljala, a rešitev je bila popolnoma jasna.
»Zaposliti se morava nekje. Brez služb ne bo dohodkov oziroma denarja in brez tega se bova morala odseliti nazaj domov. Polnoletna sva in lahko dobiva kakršno koli službo, po mojem ne bo prevelikih težav pri iskanju služb.«
»Imaš prav ja. Že danes bova začela z iskanjem, ker nočem zapustiti tega čarobnega mesta s tabo in iti nazaj v sivo dolgočasnost.« Privil me je k sebi z njegovo močno roko okoli mojega pasu in me kar tam sredi vsega strastno poljubil. Bilo je čarobno in tega ne bom izgubila zaradi manjše težave zaradi denarja.
»Temu bova kos. Vem, da bova,« sem mu rekla z pogledom v njegove polne upanja rjave oči.
»Seveda bova, vse dokler te imam ob svoji strani,« mi je nežno rekel in me poljubil na lice.
»Vedno in za vedno.«
»Ljubim te, Maja, vsak dan bolj.«
»Jaz pa tebe.«
To so bili trenutki za katere sva živela, trenutki, ki sva jih preživljala skupaj. Vse, kar sva rabila sva bila drug drugemu midva.
In tako, kot sem rekla temu sva res bila kos. In čez dva dni sva bila že oba zaposlena. Jaz v nekem kozmetičnem salonu, kjer sem res uživala  in Alex v tisti kavarni, kjer sva bila, ko sva ugotovila, da sva brez denarja. Zdelo se  mu je še najbolj preprosto. Če pa je bil kaj, je pa bil iznajdljiv. Končno nama je šlo na bolje z denarjem in zopet sva si lahko privoščila še tisto, česar nisva potrebovala.

 

Povabilo

Življenje nama je hotelo vse dobro, a še vseeno so se našli ljudje, ki so bili nama nevoščljivi. Veliko kdo je mislil, da sva premlada in podobno, ampak se nisva niti zmenila za to. Si lahko mislite, da nisva od nikogar niti slišala glasu iz srednje šole do zdaj. Alex je šel, kot vsako jutro, do najinega nabiralnika pogledati za pošto, kjer je našel pismo in na njem je pisalo samo »Povabilo!«. Precej naju je zanimalo kaj se skriva v tem pismu zato sva ga skupaj odprla. In pisalo je:
Dragi/a (bivši/a) sošolec/ka!
Vabim te na mojo zabavo, ki jo prirejam, da se bi dobili spet stari sošolci iz srednje šole skupaj in se malo po družili. Kot v starih časih. Dobili bi se tam, kjer smo se vedno skupaj zabavali. Ob 21.00 uri. Se že veselim.

Lep pozdrav, Katarina Majcen.
Takoj, ko sva to prebrala, sem želela to prekleto pismo zažgati in ga raztrgati na milijon koščkov. Katarina Majcen, kdo pa drug. Nikoli se nisva imeli preveč radi, mislim da me je celo sovražila. Ona je bila ena izmed razlogov, zakaj je bila srednja šola pravi pekel zame, preden sem spoznala Alexa. Samo okoli Alexa pa se je vedno motala, naj bi bila celo zaljubljena vanj, mogoče me zaradi tega še bolj sovraži.
»Misliš, da bi morala iti?« sem nejevoljno vprašala Alexa.
»Po pravici povedano nočem iti, mislim normalno bom živel naprej, če ne greva, ampak če si  ti želiš, seveda lahko greva,« je smeje rekel.
»Še dobro, jaz tudi nočem iti. Preziram to Katarino, ona pa mene. Itak sva dobila povabilo samo zato, ker je še vedno zaljubljena vate in hoče videti le tebe. Stavim, da sploh ne ve, da zdaj živiva skupaj, ha.«
Pogledal me je v oči in mi prikupno rekel: »Škoda. Lepo bi bilo gledati njo, vso ljubosumno, da bi videla, da živim z žensko, ki jo tako ljubim, da še z besedami ne morem opisati in da to ni ona, kajne?«
»Res je.« Poljubila sem ga in ne vem, kako nama je to uspelo, ampak med najinim poljubljanjem sva padla na tla in se nato oba začela histerično smejati. Kako obožujem tega moškega, joj, sploh ne morem razložiti.
Vedno bolj sem razmišljala o Alexovih besedah, da bi z najinim skupnim prihodom na to zabavo Katarino z drugimi besedami požrlo od ljubosumja. Alex je šel v trgovino in moje misli prekinil z svojim prihodom domov in s svojo super idejo, da si bova spekla kolačke. Takoj sem se strinjala, ker jih oba obožujeva, pa še s tem bi pozabila na to nepomembno zabavo. Nadela sem nama predpasnike, Alex je dal nekaj glasbe na svoj telefon in začela sva peči najine ljube sladke dobrote. Pela sva tako glasno, da me je že bilo strah, da bo kaj v tem malem stanovanju počilo. Tudi če je bilo stanovanje majhno, je bilo najino in to je pomenilo največ. Na koncu sva bila že pošteno izmučena in sva oba popadala na kavč ter začela gledati film, ki se je kaj hitro izkazal, da je bil Beležnica. Privila sem se bližje k Alexu, skupaj sva ležala na svojem kavču, v svojem stanovanju, gledala svojo televizijo, še vedno se mi je zdelo predobro, da bi bilo res.
»Se spomniš najinega drugega zmenka, ko sva šla v kino in sem zaspala na tvoji rami, ko sva šla gledati točno ta film?« sem ga zaljubljeno vprašala.
»Seveda se spomnim. In od tistega večera si ti, Maja Novak, samo moja, tega dneva ne bom nikoli pozabil.« Po tem me je poljubil in spet sem se počutila kot nekdo, ki je zmagal na loteriji. Imela  sem njega.
»Dejansko nama je uspelo!« sem rekla z navdušenjem in Alexu dala petko.
»In … dejansko so dobri,« se je nasmejal s polnimi usti kolačka.

 

Prelomna točka

Ko nekaj veš, preprosto veš. In tako je bilo z mano in to zabavo. Kako je prikupen, ko je zaspan. Ko sva se z Alexom oba zbudila, sem mu šepnila na uho: »Midva greva na tisto zabavo in pokazala bova tisti kači, da sva skupaj in naj se požre od ljubosumja. Vem, da se sliši nesramno, ampak glede na to, kako je ona meni zagrenila srednjo šolo, ni to nič.« Pogledal me je še z zelo zaspanimi očmi in rekel s predramljenim glasom. »Ura je …« Pogledal je na telefon. »Devet zjutraj in pojma nimam, o čem govoriš, ampak jaz sem za.« Poljubil me je in me pobožal po laseh.
»Alex, o tisti zabavi se gre in dobro jutro tudi tebi,« sem ga malce pohecala.
»Aja, no, potem pa tako reci.«
Kmalu sva šla v službo, zato sva morala s kavico malce pohiteti. Ja, prepozno sva se zbudila. Čez nekaj ur se je že začelo temniti in večer je bil tu. Do takrat sva bila že oba doma in ko je Alex gledal po televiziji nogomet sem jaz obupavala pred svojo omaro, saj nisem našla ničesar, kar bi z rada oblekla za zabavo. Na koncu sem se odločila za oprijeto črno obleko, ki je zelo lepo poudarila mojo postavo. Ko sem si že naredila frizuro in se nekoliko naličila (ja zadnje čase sem se večkrat, bilo mi je všeč), je Alex še vedno ležal na kavču in komentiral glede zapletov tekme, ki jo je gledal. Moški, kajne?
»Alex, obleci se … Takoj! Mudi se nama!« sem že začela noreti in paničariti po hiši.
»Že letim!« Še sreča, da ne rabi dolgo, da se uredi in čez petnajst minut sva že bila v avtu in se peljala proti »prizorišču« zabave.
Preden sva vstopila, sem dobila manjši panični napad, a ker me Alex predobro pozna, je takoj vedel, kaj mora storiti, da me bo v trenutku pomiril.
Zabava, moram reči, se je začela dokaj normalno. Skupaj z Alexom sva pozdravila nekaj ljudi, se malo pogovarjala in se kaj kmalu srečala tudi s samo organizatorko, Katarino Majcen. Jej, samo to sem še rabila, da bo popoln večer. Če kdo ne razume sarkazma, je to bil sarkazem, velik sarkazem.
»Dober večer, Alex,« je poskušala zapeljivo reči Katarina. In seveda, delala se je, kot da mene sploh ni tam. Zato sem Alexa prijela okoli roke in priliznjeno rekla:
»Dober večer tudi tebi Katarina, kako lepo te je videti.« Zopet sarkazem. Pogledala me je gor in dol, a rekla ni nič.
»Čakaj? Sem kaj zamudila? Ti si z njim?« Saj že dobro veste, da je morala poudariti besede, kot so ti in z njim samo zato, da še bolj poudari to, kako je Alex predober zame. Prav čutila sem, kako se je Alexova čeljust napela, ko je Katarini jezno in skozi zobe rekel:
»Vidim, da se nisi spremenila,  niti najmanj.«
»Ah, ja, še vedno izgledam enako popolno,« se je pohvalila.
»Ne, Katarina. Ne vem kaj ti pomaga lepota, če si drugače grozna oseba.« Prazno jo je pogledal, me prijel za roko in skupaj sva odšla stran, končno.
»To je bilo nekaj najboljšega, kar sem kdaj videla.« sem se zasmejala in Alexa pogledala v oči.
»Kaj pa si mislila? Nihče, ponavljam, nihče, se ne bo spravljal na mojo punco.« Uganite, kdo se je spet stopil v sebi? Din don,  jaz.
Poljubila sem ga in skupaj sva odšla na plesišče. Slej kot prej se je vse sprostilo in mogoče bova dejansko lahko uživala v tej zabavi sem pomislila, a sem se hudo zmotila. Ena pijača je vodila do deset pijač ali pa še več in vse, kar se je dogajalo, je bilo preprosto preveč zame. Alex je tudi spil eno ali dve pijači, ampak glede na ostale je bilo tako, kot da ne bi spil niti ene. To zabavo moram zapustiti in to takoj. Šla sem na stranišče in nato do Alexa, da sem mu lahko povedala, da grem. Smrdel je po pijači in čeprav ni spil skoraj nič, mi to ni bilo všeč.
»Ja?« je rekel nekoliko glasno, saj se zaradi pretirano glasne glasbe ni slišalo skoraj ničesar.
»Jaz grem domov, saj še lahko ostaneš ampak ne bodi predolgo. Najdi si prevoz za domov in pazi se,« sem rekla, on pa mi je samo pokimal. Odšla sem proti avtu in se odpeljala proti domu.
Čakala sem ga eno uro, pa dve, pa tri ure, nato pa sem se odločila, da grem spat oziroma, da ga počakam kar v postelji. Preoblekla sem se v pižamo in sama legla v posteljo. Sovražila sem ta občutek. Biti sama v najini postelji, sama. Vse je bilo tako prazno, brez življenja. Hotela sem zaspati, a me je tako zelo skrbelo, da sem vedela, da ne bom morala niti zatisniti oči. Po postelji sem se še premetavala, kar nekaj časa in ko sem pogledala na uro je bilo že štiri zjutraj. Kaj dela tam tako dolgo? Je z njim vse v redu? Tako me je skrbelo, pa vendar nisem mogla več bedeti. Zaspala sem. Sama.
Ko sem se zbudila, sem bila še vedno sama. Pa še rekla sem mu, naj ne bo prepozen  V tem trenutku Alex vstopi v stanovanje in zakliče, kot da ni bilo popolnoma nič.
»Dobro jutro srce!« Kdo to dela?!!! Grozno sem se počutila zato sem ga samo ignorirala in pustila, da se je šel stuširati.  A nisem vedela, da se bo čez nekaj trenutkov celotna situacija še drastično poslabšala. Kot po navadi sem vsako jutro v roke vzela tudi telefon, se javila domov in pregledala kakršnakoli sporočila in obvestila. Nič ni bilo posebnega, razen eno sporočilo me je še posebej pritegnilo.

 

Kot nož v srce

Ni pisalo, od koga je, saj številke nisem imela shranjene. Odločila sem se, da vse skupaj pustim na miru in to skrivnostno sporočilo preprosto ignoriram. Pregledala sem sporočila ter poklicala mami. Seveda ji nisem nič povedala glede situacije s to zabavo in z Alexom. Že itak ima sama dovolj  problemov. Odločila sem se, da ne bom odpirala tega sporočila in da ga lahko samo izbrišem, vendar me je radovednost premagala, čeprav zdaj, ko gledam za nazaj si želim, da ga ne ne bi odprla. Prebrala sem ga in ko sem končala mi je telefon padel iz rok in začela sem hlipati za zrakom ter neustavljivo jokati in to tako močno, da sem skoraj bila nezmožna normalnega vdiha.
Pisalo je: »Hej, Katarina tu. Želim se ti zahvaliti, ker si prišla in se opravičujem, ker je Alex bil tako pozen in, ker sem ga malce dlje zadržala, saj veš,  kaj mislim. Lepa sta skupaj drugače, uživaj. Pozdravi mi Alexa.«
Nisem mogla verjeti, kaj berem. Srce me je tako bolelo, da se mi je zdelo, da bom padla v nezavest. Vse me je bolelo in počutila sem se izdano in grozno. Oseba, ki jo imam najraje na celem svetu. Odšla bom, ne naj gre on, ker tako ne bom mogla živeti. Nisem mogla nehati jokati, zdelo se mi je, da si bom oči izdolbla zaradi jokanja. Celotno telo se mi je napelo in počasi mi je začelo zmanjkovati zraka. Takrat pa je Alex prišel do mene. Začel se me je dotikati in v trenutku sem ga odrinila.
»Zgini iz moje hiše in ne dotikaj se me!« sem se drla na ves glas, kolikor sem se sploh lahko. Glas mi je zaradi bolečine katere sem čutila pokal in bolelo je, kot da bi me tisoče verig stiskale za grlo.
»Kaj ti je? Kaj se …« Prekinila sem ga na sredi njegovega vprašanja. Kot da ti je mar, sem si mislila.  Ni se spremenil, niti malo, še vedno je enak. Nekaj časa je vse lepo, ampak par pijač v roke in je enak, enak kot je bil do vseh tistih ubogih punc, preden me je spoznal. Hočem, da gre in to čim prej, ker ne vem kako bom preživela še nekaj več časa z njim v istem prostoru.
»Zgini iz mojega stanovanja in se nikoli več ne vrni, si me slišal, nikoli!!!« Odrinila sem ga stran od sebe in se z rokami branila, kot da sem v pretepu.
»Maja, kaj?!« je še vedno poskušal.
»Nisem butasta in ti sam veš, kaj je bilo s Katarino. Povedala mi je. Zgini iz stanovanja,  zadnjič ti povem!« Gledal me je, kot da se lažem, kot da nimam pojma, o čem govorim. Končno se je obrnil, dvignil roke v zrak kot da je nedolžen in se pobral iz stanovanja. Jaz pa sem padla na tla, tako nepremično ostala in še nekaj ur neustavljivo jokala. Res nisem videla več smisla. Še zdaj ga ne, saj je bil on moj smisel. In zdaj je še to uničeno. Nisem vedela kam se naj dam, kaj naj sama s sabo. Obupati sem hotela.
Moja največja napaka je bila, da sem verjela, da je ljubezen kaj več, kot pa samo nesreča in kot vlak, ki se pelje brez poti in se ne ustavi. Zato, ker tako kot ljubezen vedno trči, četudi se še tako trudimo, da ne.
Počutila sem se prazno, samo, zapuščeno in izdano. Kot da sem nihče. Najhuje pa je, da sem vseskozi razmišljala, da četudi je mene prizadel, ima še vedno njo in ona je kot vedno dobila vse, kar je hotela.
In tako sem se počutila več tednov.

 

Ali je to res konec?

Vlekla sem se, kot neka žival, ki bo vsak čas poginila po stanovanju, do službe in nazaj do postelje. Nisem imela volje, da bi sploh mignila z prstom.
»Dobrodošla v svoji resničnosti, Maja,« sem si nekega jutra rekla, kot da me kdo drug sliši, kot pa jaz in moji demoni, ki so mi vsak dan bolj ubijali glavo. Moje staro življenje se je vrnilo. In vsi tisti spomini, ki sem jih imela, ko sem bila srečna, so bili zdaj popolnoma in dokončno uničeni zaradi enega sporočila, ki ga sploh ne bi videla, če me ne bi premagala radovednost. In ne bi vedela, kakšen je Alex v resnici in bi vse to lahko delal naprej, brez da bi jaz sploh kaj slutila. Lepa je ta ljubezen, a ne? Se strinjate?
Razmišljala sem tudi o njem, ne samo o tem, kar me je popolnoma uničilo zaradi njega, ampak tudi o njem samem. Ampak vse skupaj je bolelo še bolj, saj sem globoko v svojem zlomljenem srcu vedela, da on ni niti pomislil name. Ampak kaj naj, ne morem se večno sekirati tako močno, da hočem vsak dan manj živeti. Od žalosti bi me ubilo, sem popolnoma prepričana. Že zdaj je bilo blizu tega. Odločila sem se, da naredim nekaj dobrega zase in se pogovorim z nekom, ki mu je dejansko mar zame in me ne bo zamenjal za eno blondinko, ki vedno dobi vse. In to je bil kdo drug, kot pa moja starejša sestra Mojca. Obrisala sem si solze v mojih zabuhlih očeh zaradi prekomernega joka in vzela prvič po dveh tednih telefon v roke.
Preprosto ga nisem mogla uporabljati, vse me je spominjalo na tisto in vsepovsod sem videla samo tisto Katarinino sporočilo. Preveč boleče je bilo, še zdaj, ampak se vedela, da si ne bom opomogla, če ne bom poklicala Mojce. Mogoče je celo edina, ki mi lahko pomaga. Ker sama si res ne morem. Zazvonilo je enkrat in nato dvakrat in že sem zaslišala njen vesel, pomirjajoč glas.
»Maja! Zdravo, kje si bila tako dolgo? Veš kako naju je skrbelo zate!« Obrisala sem si nos, če si ga ne bi, bi se spet začela jokati. Vendar pa sem se že ob eni besedi drugih ljudi, razjokala znova in znova, kot da so vsi na tem svetu Katarina Majcen in to je prekleto bolelo.
»Hej,« to je bilo vse, kar sem lahko spravila iz sebe in nato sem zopet začela hlipati preko telefona. Pretežko je bilo.
»Maja? Kaj je naredil?!« Ali mi bereš misli, sem si mislila. Vedela sem, da je pametno, da jo pokličem, a kaj ko še govorim komaj.
»On … On je. Oprosti.« Nisem morala govoriti. Nisem mogla.
»V redu je, Maja. Samo dihaj. In mi razloži, ko boš lahko.«
Čez nekaj minut sem končno lahko normalno vdihnila in s tresočim se glasom začela počasi govoriti.
»Šla sva na to zabavo, ki jo je organizirala Katarina Majcen, saj veš katera je …« Zopet sem zavzdihnila.

»In … in ... Prevaral me je z njo, celo noč ga ni bilo domov in se je vrnil zjutraj, ona mi je pa zjutraj poslala sporočilo, kjer se je opravičevala, ker ga je zadržala. Jaz res ne vem, kaj naj naredim, dva tedna se že jočem v postelji. Sama sem, izdana. Res ne vem več, kaj naj naredim.« Zopet sem začela hlipati.
»Ubila ga bom, kretena samovšečnega. Maja, prosim ne joči, ker ni vreden niti ene tvoje solze. Še vedno imaš ljudi okoli sebe, ki te imamo dejansko radi, mene in mamo.« Še bolj močno sem začela jokati ob omembi mame, saj mi je bilo hudo, ker se ji nisem niti enkrat javila.
»Hvala ti, res ne vem kaj bi storila brez tebe.«
»Čakaj, rekla si, da ti je za to povedala Katarina sama?«
»Um, ja, sporočilo mi je napisala. Zakaj?«
»In ti dejansko misliš, da se ti ni samo zlagala, da bi tebe prizadela in vaju z Alexom spravila narazen?«
»Ne vem, nisem niti pomislila na to …« Kaj? Če ima prav? Kaj, če nič od tega ni res in si je Katarina samo vse skupaj izmislila? Ne vem.
»Ampak, zakaj se je pa potem vrnil domov zjutraj? In zakaj mi ni tega povedal, od takrat sta že dva tedna?« sem jo vprašala.
»Ne vem, Maja, res ne. Saj veš, da si najbolj želim pomagati tebi, a res ne vem. Vem pa, da se bo vse uredilo. Zaupaj mi. In ne obupaj.«
»Hvala ti, Mojca, res, to sem potrebovala, tvoje besede.«
»Malenkost, sestrica. Če boš še kaj rabila, me samo pokliči ali pa se vrni domov, vsaj za nekaj dni, ko ti bo bolje, pa se vrni, razmisli.«
»Dobro, bom. Adijo.« Prekinila sem in se celo malo nasmehnila, bilo je bolj podobno resnemu obrazu z zelo malo ukrivljenimi kotički ustnic, ampak nekaj je bilo. Bil je začetek.

 

Življenje gre naprej

Vedno bolj sem razmišljala o Mojčinih besedah. Ampak še vseeno sem verjela, da če mu je žal, mi bo povedal. Mar, ne? Celo poletje sem preživela z žalovanjem glede Alexa, celo poletje sem porabila za razmišljanje o nečem, kar se je zgodilo mesece nazaj. Ko bi lahko uživala s prijatelji, če bi jih sploh imela. Ker, ko sem imela Alexa sem … Ja, ne dosti je, nehati se moram ubijati zaradi tega. Konec je, vsaj tako izgleda, ne da ga ne pogrešam, ampak on mene ne in če ljubezen ni obojestranska, je izgubljen primer. Kamorkoli sem šla in videla kakšen par, sem videla njuna obraza skupaj in kakršenkoli telefon sem zagledala, se mi je pred očmi kazalo samo tisto sporočilo. Zato sem se odločila, da bom naredila nekaj dobrega zase in šla na fakulteto. Ja, študirat grem, bolje zame, potrebujem spremembo. Saj sem bila vesela, da sem bila sprejeta, ampak to ni bilo vse, to ni bilo dovolj.
Izgubila sem svojo drugo polovico, svojo sorodno dušo in včasih, čeprav vem, da je sploh razmišljati o tem nesmiselno, sem še vseeno upala, da mi bo prišel povedati, da ni bilo dneva, ko ni mislil name in da se nič od tistega ni zgodilo in da me še vedno ljubi. Še vedno sem čakala.
Naslednji dan sem šla na fakulteto, spoznala okolje in ljudi tam in izpolnila nekaj dokumentov, da bom lahko kasneje stanovala v študentskem domu, ker zdaj brez Alexa je  najino stanovanje čisto brez pomena.
Edino, česar sem se veselila, je bil faks in do takrat sem se še vedno utapljala v mislih o njem, ki se kar niso nehale in nehale.

Čez nekaj tednov sem si končno vse spakirala v nove škatle. Vse me je spominjalo na čas, ko sva z Alexom pakirala vse najine stvari, da sva se lahko preselila v svoje prvo skupno stanovanje. Pozabimo zdaj na to nekako. Vse sem spravila skupaj in škatle naložila v avto. In tako sem šla s polnim avtom in praznim srcem novim izkušnjam naproti. Na faks.

 

Odločnost

Ona ne ve, ampak ni bilo dneva teh bednih počitnic, ki ga nisem preživel misleč na njo. Utapljam se v alkoholu, poskušam pozabiti, nehati čutiti, a ne gre. Najprej nisem vedel za kaj gre. Glede na to, da ja, vem, da sem prišel prepozno domov, a ko je začela govoriti o Katarini, mi ni bilo čisto nič jasno. Zato sem jo seveda poklical in izvedel, da ji je napisala stvari, ki se sploh niso naredile, da bi se jaz ločil od nje, da bi se skregala in v bistvu zato, da se bi maščevala meni. Celo srednjo šolo je že zaljubljena vame, a meni ni bila ona nikoli všeč. Vedno je bila samo in vedno bo samo Maja. Ljubim jo, res. Vsako sekundo, ko je ni ob meni, vsako to sekundo sovražim živeti. Ona je postala smisel mojega življenja. Razlog, zakaj jo nisem poklical je ta, ker me je strah. Sram me je samega sebe, čeprav je nisem prevaral in nisem naredil ničesar, kar je pravila Katarina. Sram me je, ker sem jo pustil čakati celo noč, sam se pa pil. Bil sem takšen kot nekoč in tega me je bilo neizmerno sram. In tako sem naju samo še bolj oddaljil. Itak je vseeno, njej ni več mar zame in ji tudi ne zamerim, niti malo. Imel sem dolgo, dolgo časa, da sem lahko razmislil, kaj bom naredil in čeprav to vem že od začetka, se mi zdi, da sem se zdaj končno pripravljen opogumiti. Kaj pa še sploh lahko izgubim. Itak nimam nič, za kar bi mi lahko bilo mar. Osvojil jo bom nazaj in to bom storil že danes. Moram jo dobiti nazaj, brez nje se mi meša. In tako zelo mi je žal za vse, tako zelo žal.
Prvo stvar, ki sem jo naredil, sem seveda šel do najinega stanovanja. Živčno sem potrkal na vrata in čakal na odgovor, vrata so se odprla, ampak to ni bila moja Maja, mislim Maja. Bil je nek par, ki je živel v najinem, v njenem stanovanju. Zato sem raje vprašal, kaj se dogaja.
»Zdravo,« sem začudeno rekel.
»Dober dan, kaj pa vi želite?«
»Zanima me samo, ali je to vaše stanovanje? Vem, da se sliši čudno, ampak morem vedeti?« Ob moji živčnosti sta se, kar morala nasmejati moji izjavi.
»Ja. Ampak ne dolgo časa, s punco sva najela to stanovanje od neke punce, ki je prej tu živela. Omenjala je, da zdaj ne bo potrebovala stanovanja. Zakaj je to pomembno, če lahko vprašam?« je vprašal fant tiste punce, ki mi je prej odprla vrata.
»Moja bivša punca je in nekaj se moram nujno pomeniti z njo in mislil sem, da je tukaj. Hvala vam drugače.«
»Malenkost in vso srečo.«
V znak zahvale sem pokimal in odšel. Oddala je stanovanje in če je omenjala, da stanovanja ne bo več potrebovala, sta samo dve možnosti. Ali se je odselila domov ali pa je šla na faks živet v študentski dom. Odločil sem se, da pokličem njeno sestro. Stopil sem na pločnik in zavrtel njeno telefonsko številko. Na mojo srečo se je dejansko javila in rekla s tečnim glasom.
»Kaj želiš Alex?«
»Zanima me samo, ali je Maja prišla domov?«
»Ne, ni. Glej povedala mi je, kaj se je vse dogajalo med vama. Tudi za tisto Katarino in povedala sem ji, da jaz ne verjamem v to, da si jo prevaral in da si je to vse izmislila tista Katarina in še zdaj to mislim. Ampak ni pomembno, kaj jaz mislim, ampak kaj misli ona. Zato Alex roko na srce, pohiti, preden bo prepozno. Ne ji povedati, da sem ti jaz povedala, ker me bo ubila, ampak šla je na faks, sprejeli so jo.« Kako sem ji hvaležen, sploh ne bi mogla verjeti, če bi ji povedal.
»Hvala res, ne vem kaj bi naredil brez tvoje pomoči.«
»Malenkost, ampak, da ji niti enkrat ne zlomiš več tako srca, ker tako hudo še nikoli ni bilo z njo. Popravi to.«  Ob omembi Majine žalosti me je močno stisnilo v srcu.
»Bom.« Poslovila sva se in nato sem prekinil. Odločen sem bil, hočem jo nazaj in takoj sem sedel v avto in se odpeljal proti faksu, ki ga obiskuje. Še zdaj vem, kateri je, saj sva skupaj pošiljala prijave za različne univerze in ta ji je bil najbolj pri srcu.

 

Zdaj ali nikoli

Ko sem se peljal po avtocesti do njenega faksa, moram priznati, da še nikoli v svojem življenju nisem bil tako živčen. A ne bom se vdal. Ko sem prispel, sem poiskal varnostnika, pozanimal sem se, kje so prvi letniki. Majo. Varnostnica je bila tako prijazna, da mi je povedala, kje naj začnem iskati. Sovražil sem se, zaradi vsega, kar sem ji storil, res sem se.
Že za eno njeno solzo bi ubil cel svet, če bi le mogel. In zato, ker sem njen popoln pogled uničil z solzami, ki so bile vse razlog zaradi mene, sem zato sovražil sebe. Ne glede na vse,  jo ljubim bolj, kot vse na tem svetu in neizmerno jo pogrešam. Po nekaj minutah hoje prek celotnega kampusa sem našel njeno sobo, a ko sem jo tam zagledal po toliko mesecih srečno, ko se je pogovarjala s prijateljicami na hodniku, sem se že spraševal ali sem storil napako, da sem se sploh prikazal tukaj, če bom s svojim prihodom sem samo vse uničil?
Nekaj časa sem jo opazoval, kot popoln psihopat, dokler mi ni nek učenec šepnil na uho.
»Samo idi do nje. Ne bo ti žal.« Ali sem res tako očiten, sem se sarkastično spraševal. Zdaj ali nikoli. Šel sem do nje. Takoj, ko me je zagledala, mi je hladnokrvno rekla naj grem, a nisem in ne bom šel.
»Maja,  prosim. Dve minuti mi daj. Če boš želela, bom potem šel in nikoli več v življenju me ne boš videla, obljubim,« sem rekel proseče. Z rokami mi je nakazala naj grem za njo in skupaj sva šla v njeno malo  sobo.
»Čas teče.«
»Oprosti. Maja, oprosti mi za vse, kar sem ti naredil. Ker sem te pustil čakati celo noč, medtem ko sem sam pil zunaj. Bilo je otročje in nisem razmišljal. Mogoče lahko delno krivim  alkohol, ampak vem, da je bila v bistvu moja krivda. Ni bilo dneva, ko nisem razmišljal o tebi, nisi zapustila mojih misli, hotel se na vse to pozabiti z alkoholom, ampak sem s tem samo sebe uničeval.«
»Če ti je pa tako žal, kot praviš, zakaj nisi poklical?« Začela je močno jokati in hotel sem jo objeti in je nikoli ne spustiti, a vem, da bi me samo odrinila.
»Ker me je bilo sram, sram me je bilo. Zaradi te grozne stvari, ki sem jo naredil. Vem, da ti je Katarina napisala določene stvari, ampak takoj po tistem, ko si me nagnala iz hiše, sem jo poklical in jo vprašal, če ti je kaj sporočila. Nič od tega ni bilo res in še sama mi je rekla, da je to storila samo zato, da bi naju oddaljila, naju skregala, da bi ji ti verjela in da bi se maščevala meni, ker sem namesto nje izbral tebe, Maja.« Zavzdihnil sem in nato počasi nadaljeval.
»Prosim te še za eno priložnost. Ko sem te spoznal, sem vedel, da če se bom kdaj sploh zaljubil, boš ti tista, v katero se bom. Nobena druga se ne more niti malo primerjati s tabo. Čisto vsak delček na tebi ljubim. Vedno sem te in vedno te bom. Ljubim te, Maja, neizmerno in nikoli te nočem izgubiti nikoli.« Opazil sem, da so mi solze začele teči po licu, njej pa tudi.
»Kako naj vem, da ne lažeš?«
»Samo… Poglej me v oči, vedno si mi govorila, ko želiš resnico, poglej me v oči, ko nisi siguren, kaj storiti, poglej me v oči, ko me želiš preprosto kaj vprašati, poglej me v oči, ko želim, da si iskren, poglej me v oči … Vedno, ko me potrebuješ, vedno, poglej me v oči!«