1,2,3,4,5,6,7 – so šteli učenci skupaj z učiteljico.

Ravno se učijo številke, prišli so do sedem. Naslednja je na vrsti številka 8.

Prijazna učiteljica z veliko, belo kredo na tablo napiše število. »To je število osem,« pove učencem. Mali Jan gleda na tablo, gleda svoj zvezek in spet na tablo. »Kaj pa je to?« se sprašuje v mislih. Neka zapletena presta, dva trebuščka spodaj in zgoraj, kot snežak brez lonca, nosu in metle. » Le kako jo bom uspel napisati?« Učiteljica želi, da učenci v svoje zvezke zapišejo število osem. Mali Jan s strahom vzame v roko svinčnik, konico svinčnika, ki ni bila preveč ošiljena nasloni na list in s tresočo roko nariše število. »Oh ne!« pomisli. »Moja osmica sploh ni podobna tisti, ki je na tabli. Nima dveh lepih trebuščkov, ni zavita kot presta, bolj je podobna balonu, ki spušča zrak.« »Le kaj bo rekla učiteljica?« se razžalosti Jan. Prijazna učiteljica, ki je med tem že pogledala zvezke ostalih otrok, pa se ob Janovi osmici malo zamisli, nežno položi roko na Janovo ramo in reče: »Jan, doma vadi, vem, da boš osmico napisal, kot je treba.«

Doma je Jan celo popoldne razmišljal o učiteljičinih besedah. Zvečer se je v postelji premetaval in ni mogel zaspati. Po dolgem času razmišljanja in tuhtanja pa je končno zaprl oči.

»Jan, Jan, zbudi se!« Zaslišal je glas, takšen nežen, prijazen. Odprl je oči, si jih pomel in debelo pogledal. »Kkkkkaaaaj?« Kaj pa je zdaj to? Jan ni mogle verjeti svojim očem. Njegova postelja ni stala več ob modro pobarvani steni njegove sobe, nad posteljo ni bilo njegovih risbic. Zavedati se je začel, da ni v svoji sobi. Nad njim je slonela čisto prava številka. Številka osem. Ravno ta, ki je Jan ne mara. Ravno ta, ki je Jan ne zna napisati v zvezek. Prijazna številka mu je podala roko in ga povabila s seboj. »Pridi z menoj, ne bo ti žal.« Jan je kar bos stopil na tla, osmici podal roko in se ji prepustil . »Veš kaj, moj dragi Jan, tukaj sem zato, da ti pomagam. Rada bi, da spoznaš, kako prijazna sem in da se me naučiš pisati.« Med tem, ko je govorila, sta prispela v nek prostor, kjer so se igrale druge številke. Jan je prepoznal enico, pa dvojko, tam sta se žogali trojka in štirka, petka, šestka in sedemka pa so igrale karte. » O, poglejte, Jan je prišel!« je vzkliknilo število pet in prenehalo z igro. Število šest je prišlo do njega in mu reklo: »Kar pošteno si se namučil, da si me v zvezek napisal tako, kot je treba.« pri tem se je nasmehnilo in pomežiknilo dečku, ki kar ni dojemal, kaj se mu dogaja. Osmica ga je posedla na stol ob mizi in mu rekla: »Tako, sedaj imaš čas, da si me dobro ogledaš. Natančno si poglej, kakšna sem. Lahko me tudi potipaš, da boš začutil mojo obliko.« Jan je gledal število, pomislil je, da je točno takšno, kot ga je napisala njegova učiteljica na tablo. Vstal je, obe roki dal čisto na vrh osmice in potem potoval po obeh trebuščkih. » Kako si napihnjena,« se je nasmehnil. »Kot da si se preveč najedla.« Ostala števila so se glasno zasmejala. »Poskusi sedaj nekaj drugega,« je predlagalo število ena in prineslo pladenj z drobnim peskom, ki se je lesketal, kot zlato. » Ponovi za mano,« je še reklo število ena in s prstom v pesek narisalo obliko, ki je Jana spominjala na število osem. Nato je enica pesek z ročico pobrisala, da je število izginilo. »Zdaj pa ti poskusi.« Jan je sprva okleval, oči so mu begale k osmici, ki ga je prijazno gledala, nato k ostalim število, ki so z nasmeški na ustnicah čakale, da seže v pesek. » Naj bo, kar bo,« je pomislil deček, stegnil kazalec desne roke in začel nežno drseti po pesku, kot je prej videl početi število ena. V pesku je nastala slika. Janu je uspelo v pesku narisati število osem. Srček mu je poskočil, glasno se je zasmejal, števila, ki so se zbrala okoli njega pa so glasno ploskala. » Bravo Jan, uspelo ti je!« je ponosno rekla osmica. » Uspel si lepo in pravilno napisati število osem.« Kar naenkrat je Jan v roki držal svinčnik, pred njim je bil list in že je tudi pisal število osem po listu. Napisal ga je prvič in drugič, pa tretjič in vsakič mu je odlično uspelo. » Vidiš,moj dragi Jan, brez potrebe si se me bal,« je rekla osmica. » Sedaj pa morava nazaj, pozno je že.« Jan je pomahal v slovo številom, ki so še kar ploskala Janovemu uspehu, podal osmici roko, na poti nazaj pa mu je rekla: »Zapomni si, vaja dela mojstra.« Jan se je znašel v svoji postelji, osmica ga je pokrila z mehko odejo in mu zašepetala na uho » Vaja del mojstra.«

» Osem, vaja dela mojstra, osem« je šepetal Jan v spanju, ko ga je prišla zbudit mama. » Le kaj se ti je sanjalo, da govoriš neke nejasne stvari? » Hitro se obleči, predolgo si spal, zamudil boš v šolo.«

Jan je pohitel, še pravočasno prispel k pouku, v mislih pa je imel nočno dogajanje. Prijazna učiteljica je razdelila učencem bele liste in rekla: » No, pa poglejmo ali ste doma vadili, kako se napiše število osem.« Jan je vzel v roke ošiljen svinčnik in napisal osmico. Točno tako, kot se je je spomnil iz sanj. Bila je zelo podobna učiteljičini, niti malo kriva, niti malo podobna balonu, ki spušča zrak. Učiteljica je prišla do njegove mize, potrepljala Jana po rami in ga pohvalila, srečni deček pa je ponavljal v mislih: »Vaja dela mojstra.«