PR132

JAZ, TINA IN NINA

Maja Brezočnik

OŠ Frana Lešnika Vuka Slivnica pri Mariboru

 

Sem Lana Love. Hodim v srednjo šolo Pireneja in sem v 2. letniku. Vsi mislijo, da sem mila, prijazna odličnjakinja in da nobenemu ne bom rekla česa grdega. To je mogoče res, samo da se bolj sprostim med prijatelji, domačimi, kot pa med »nepoznanimi«. Imam pa tudi dve najboljši prijateljici, to sta Tina in Nina. Tina je zelo dobra prijateljica, rada pomaga in ima nizki prag bolečine. Nina je tudi zelo dobra prijateljica, čeprav je Kitajka in ima zelo uporniške starše. Imam pa tudi dve sovražnici po imenu Urša in Sanja. Urša je blondinka in je suha ter nima najboljših ocen. Sanja pa je močnejša in zelo nesramna, ima pa kar dobre ocene. Njen oče je predsednik šolskega sveta. Obstaja pa tudi fant po imenu Miha, ki mi je zelo všeč, čeprav še tega ne ve. On je tudi glavni nogometaš v šolski ekipi. Mojemu atiju je ime Robi, moji mami pa Ema in je bila miss avgusta in se še vedno oblači kot najstnica. Očitno zato, ker me je rodila pri 18. letih. Zato se obnaša, tako kot se … Ampak to je komaj začetek.

Bilo je nekega večera, ko sem delala večerjo. Morala sem še samo narezati  kruh, a sem se po pomoti vrezala v zapestje, in to v žilo. Ko sem prišla v šolo, so nekako vsi okoli mene vedeli, kaj se je zgodilo. Ampak na drugačen način. Vsi mislijo, da sem se želela ubiti. To je resnično grozno. Moji prijateljici Tina in Nina sta me tudi vprašali, kaj se je zgodilo, in sem jima  hitro razložila. Potem pa se je še pojavil tip, ki ima na majici napisano Lana - PIS in čez čas sem ugotovila, da me zasleduje. Bil je povsod, kjer sem bila jaz. Čez kakšen teden mi je bilo dovolj zasledovanja in vsega. Zato sem se odločila, da ga vprašam, zakaj nosi to majico, saj mi je šlo opominjanje na mojo »smrt« na živce. Šla sem do njega in mu povedala, kaj mi gre na živce ter zahtevala, da sleče majico. Ampak on tega ni želel, saj ima baje bend, ki se tako imenuje. Zato sem si rekla, če ne gre zlepa, pa bo šlo zgrda. In sem mu sama slekla majico. Vsi so gledali, kaj se dogaja, medtem pa je prišla mimo ravnateljica in me »povabila« v njeno pisarno. Seveda nisva jedli bonbonov in pili kapučina in se pogovarjali o fantih, ampak sva se pogovorili o tem, kar se je prej zgodilo. Za kazen sem imela pripor v šoli z najbolj tečno profesorico  Kim Vasari. Le-ta je učila vse predmete v enem razredu, kjer sem bila zdaj nova učenka. V priporu je bilo kar veliko ostalih dijakov, vendar nisem poznala prav nobenega.  Bil je že čas, da sem šla domov. Doma je mama vedela že za vse, kar se je zgodilo v šoli, in me začela »nadlegovati«, češ, kaj se je zgodilo, čeprav je že vse vedela. Ker pa se mi ni dalo razlagati, sem se spomnila, kako se ji lahko izognem. Rekla sem ji, da se moram iti uredit, ker grem zvečer s prijateljicama ven. Kar je bilo res. In res, pomagalo je. Samo, ko je slišala, da se je zaprla voda, je že trkala na vrata, če mi pomaga narediti frizuro. Rekla sem ji, da si  moram najprej posušiti lase. Ko sem si jih posušila, sem vstopila, zavita v brisačo, v svojo sobo in zagledala mamo, ki je nalagala svoje obleke na mojo posteljo, nato pa še rekla, da jih naj poskusim in da lahko imam eno oblečeno na zabavo. Jaz sem ji pa rekla, da imam dovolj svojih oblek, ki jih lahko oblečem. Čeprav je še vedno trdila, da bi se morala oblačiti bolj drzno.  To mi gre tako zelo na živce, da mi nekdo govori, kaj naj oblečem! Saj včasih res rabim kakšen nasvet, samo da nikoli ne vprašam za nasvet mame, ampak Tino ali Nino. No, zdaj, ko sem se že uredila, pa grem na zabavo. Na zabavo sem imela oblečeno belo majico, kavbojke, ruto in skejterke.

Ko smo prišle na zabavo, smo zagledale slike. Na njih je bila Sanja. Takoj, ko sem videla sliko, sem zagledala zraven slike, na lepem, usnjenem stolu, Sanjo. Tisti trenutek, ko sem jo zagledala, me je pogledala z groznim obrazom in rekla: »Tukaj dobiš listek z imenom.« Šla sem do nje, kjer je napisala listek z imenom. Postala sem žejna. Nek natakar je prišel do mene in mi ponudil sok. Vzela sem ga. Nato sem videla, da me natakar čudno gleda. Čez par sekund ga je Sanja poklicala po imenu Žiga in rekla, da naj gre nazaj na delo. Ko sem se zavedala, da je šel, sem še vedno ugotavljala, zakaj me je čudno gledal … Končno je prišla Tina do mene in mi povedala, kaj se je zgodilo. Ko sem ji vse pojasnila, sva se pogledali in napeto razmišljali, kaj bi lahko bilo tako čudno. Tisti trenutek, ko sem si vse že tretjič vrtela pred očmi, je prišla mimo Nina. Ko sva še njej vse razložili, je najprej malo razmislila in me še pogledala, nato pa rekla, da me je čudno gledal mogoče zato, ker imam na listku z »imenom«  napisano KRAVA!!!!  Ker  sem bila zelo jezna, sem si šla po rdeče vino, čeprav ga ne pijem pogosto, samo vedno moramo nekaj poskusiti. Iskala sem natakarja. Ko sem ga končno zagledala, mu nisem videla obraza, ampak hrbet. Ko sem ga poklicala natakar in vprašala, če imajo kaj rdečega vina, se je obrnil in rekel, da ga imajo. Ko je to rekel in se obrnil, sem končno videla njegov obraz. Opazila sem, da je ta natakar fant, v katerega sem zatreskana. Bil je Miha. Nalil mi je vino in mi ga nastavil,vendar se je rdeče vino prevrnilo in se polilo po moji beli majici. Hitro sem šla na WC in on za mano. Saj smo imeli ženske in moški skupaj WC. Rekel je, če lahko kaj stori zame. Rekla sem, če mi lahko prinese nekakšno čistilo s krpico ali pa drugo majico. Rekel je, da ne sme jemati od tukaj stvari, mi pa lahko posodi jopico, ki jo ima zdaj na sebi. Rekla sem, da lahko. Moja simpatija mi je pravkar posodila jopico in nato me je še pogledal v oči. To je bilo tako kul, da sem mislila, da sanjam. Šla sem z WC- ja, kjer sta me čakali Tina in Nina. Očitno je bilo, da sta opazili, da se je nekaj zgodilo. In spet sta vprašali, kaj je bilo. Ko sem jima vse povedala, je Miha stopil za mano in se mi opravičil. Rekla sem mu, da se bo majica že oprala. Potem smo šle, saj  je bil že čas, da gremo, da ne bi Ninini starši mislili, da se je zlagala. Potem bi bila spet v priporu, torej »doma«. Ko sem prišla domov, so bile prve besede moje mame, da kaj imam oblečeno. Najprej sem jo pozdravila, da sem doma. Potem pa je rekla, kje imam belo majico? Pokazala sem ji belo majico z rdečimi madeži. Ko je videla majico, me je okarala. Za pojasnilo sem ji vse razložila. Ko sem končno končala, je začela z vprašanji o fantu. Vprašanj je bilo 10.

Prvo vprašanje: Kako mu je ime? Miha.

Drugo vprašanje: Kakšne lase ima? Rjave.

Tretje vprašanje: Kakšne barve oči ima? Rjave.

Četrto vprašanje: Ima lepo postavo? Ja.

Peto vprašanje: Kakšne ocene ima? Dobre.

Šesto vprašanje: S čim se ukvarja? Je glavni od nogometašev.

Sedmo vprašanje: Ima dekle? Mislim, da ne.

Osmo vprašanje: Je še katera punca v njega zatreskana? Ne vem.

Deveto vprašanje: Kako se oblači? Kul.

Deseto vprašanje: Koliko si v njega (v procentih)? 99,9 %

 

Ko je izvedela vse, kar je hotela, sem ji rekla, da se moram  pripraviti za šolo. Čeprav bom šla spat šele čez kakšne tri ure. Ta jopica tako diši, da bi jo kar pojedla. Ko sem se stuširala, sem si pripravila stvari za šolo.

Zjutraj sem se hitro uredila in z mamo sva že šli. Na parkirišču me je spet prepričevala, da si naj oblečem bolj odprto in oprijeto majico. Ko sem ji rekla, da naj neha, ker ne bom naga, je rekla, da sem »čudna«. Imela sem še tri dni pripora, in to v SREDO, ČETRTEK, PETEK, saj je danes že torek. Danes sem v priporu videla tistega Žigo, ki je bil na zabavi, ko me je Miha polil z rdečim vinom. Rekla sem si, da bi ga bilo super imeti za prijatelja. Šla sem do njega in ga pozdravila ter ga vprašala, če se me še spomni. In rekel je, da se me spomni.  Z Žigo sva postala kar dobra prijatelja.

Končno je bil tukaj petek. Prišla sem domov, naredila nalogo in se šla učit. Med učenjem sem dobila sporočilo. Bila je nepoznana številka. Mislila sem, da bo v sporočilu zapisana kakšna grožnja, v resnici pa mi je Tina napisala, da ima nov telefon. Kmalu za tem sem šla spat, vendar nisem mogla zaspati. Zato sem razmišljala o Mihi. Nato sem se spomnila, da mu še nisem vrnila jopice. Pa sem si rekla, da jo bom v ponedeljek, ko ne bom več v priporu. V ponedeljek sem takoj šla k Mihi in mu vrnila jopico. Spet me je pogledal s svojimi čudovitimi očmi. Skoraj sem se stopila. Hvala Tini in Nini, da sta me prišli rešit. »Zato pa smo prijateljice, da se rešujemo!« sta  rekli in se nasmejali, ko smo bile bolj oddaljene od Mihe. Tina je rekla, da nama mora nekaj povedati, zato smo šle v naš skrivni kotiček, kjer si povemo čisto vse. Rekla je, da jo je Anej Potoličič  vprašal, če bi hodila z njim in rekla je, da ja. Nina je rekla, da ima doma spet hišni pripor in ne sme ven. Pa sva jo s Tino vprašali,  kako dolgo ga bo imela, saj je čez dva tedna pri šoli kres in takrat gre največ 10 parov skupaj (da hodijo). Nina pa je rekla, da ima tri tedne, zato je postala žalostna. Za v tolažbo pa sva ji rekli, da se bomo zlagale, da se gremo učit v knjižnico. Šolski zvonec je že zazvonil, ko smo šle v razrede. Dobile smo se pri malici. Za malico je bil sendvič z zrezkom, pomarančni sok in pomaranča. Tina se je usedla in rekla, da jo Anej »vara«, saj ga je videla, ko se je poljubljal z eno iz tretjega letnika. Ko je minil teden, se je že vsa šola pripravljala na kres, ki je bil šele čez teden dni. Vsi učitelji so rezali drva za kres, učiteljice so imele z nami dijaki, oziroma bom rekla kar s celo šolo, atletiko. Najprej smo tekali na 60 metrov, potem pa kar na 600. Pred tem smo se seveda ogreli. To je bilo prvi dan. V torek, sredo in četrtek so učitelji še vedno rezali drva, saj to bo resnično zelo velik kres, vsi pravijo, da bo gorel do jutra. Učiteljice in celotna šola pa smo se v torek testirali. V sredo smo skakali v višino in daljino. V četrtek pa izbirali glasbo za kres in plesali … Ko je napočil petek, smo delali vsi (učitelji, učiteljice in dijaki ter dijakinje) kres. 

Naslednji teden v ponedeljek smo imeli pouk, čeprav so bili vsi tečni, razen nas dijakov, ker smo komaj čakali na kres, ki je bil šele čez štiri dni. Vse je teklo, kot je moralo, dokler ni prišlo v torek do pretepa. Skoraj so zaradi teh dveh učencev ukinili kres, ki je bil čez tri dni. Očitno je, da že odštevamo. Jaz in moji prijateljici odštevamo za kres in moj rojstni dan, ki bo čez en teden, in to v petek ob sedmih zvečer, pri meni doma.

Tukaj je bila že sreda, ko se je začela prva ura fizike. Učitelj je rekel, da bo danes nekoga vprašal. Rekel je številko 9 (očitno ker je danes 9. 12.). V redovalnici je številka devet fant po imenu Dani. Dobil je seveda 5, saj se samo uči. Bil je odmor in naslednjo uro smo imeli matematiko, kjer smo se učili o potencah in korenih. Končno je bila tukaj malica, danes je bila za malico korenčkova juha, pa še limonada in buhtelj. Limonada in buhtelj sta dobra, ampak korenčkova juha? FUJ!  Ko smo se najedli, smo imeli dve uri likovne vzgoje.  In ker je učiteljica eno uro razlagala in se zraven še jezila  na nas, smo delali risbo samo eno uro. Risali smo travnik. Po likovni smo imeli slovenščino. To je moj najljubši predmet. Danes smo pisali spis,  ki se navezuje na knjigo Solzice. Končno konec pouka. In jutri je KRES!!! Ko sem prišla domov, sem naredila nalogo pri matematiki, čeprav mi ni bilo čisto nič jasno. Potem sem se pripravila za jutrišnji kres, ko mi je mama začela spet gnjaviti glede oblačil. Z Nino in Tino smo se zjutraj dobile pri trgovini Pikare, v kateri je polno lepih oblačil. Tam si me tri kupujemo oblačila. Ko smo tako hodile, smo končno prišle do šole, kjer so že bili skoraj vsi dijaki. Nato je prišla ravnateljica in rekla, naj gremo k pouku, saj se kres začne komaj ob petih popoldan. Vsi smo šli v šolo. Prvo uro smo imeli matematiko, kjer smo pregledovali nalogo. Drugo uro smo imeli fiziko in smo se pogovarjali, ker je učitelj zbolel in nas je imela zabavna ravnateljica. Ugotovila sem, da sta bili moja mama in ravnateljica kar dobri prijateljici. In kar je najhuje, da se bo ravnateljica oglasila v nedeljo pri nas na obisku! Tretjo uro smo imeli prosto uro in smo delale nalogo, nato pa šle malo ven. Četrto in peto uro smo imeli slovenščino. Izvedeli smo ocene in dobila sem 5. Tako sem vesela … Tina in Nina sta tudi dobili 5,  vse smo bile vesele. Peto uro pri slovenščini smo brali spise, tako je šla ura h koncu. Šesto uro smo imeli športno vzgojo in smo igrale odbojko. Ker smo imeli šest ur, smo jaz, Tina in Nina šle skupaj peš domov k meni, čeprav se bomo čez 3 ure videle. Ko smo prišle domov, smo povedale moji mami, da smo vse dobile spise pri slovenščini 5. Ker smo dobile vse zelo dobre ocene, je mama naredila jabolčno pito, ki jo imam najraje. Potem je mama morala v mesto, seveda je morala iti po trgovinah, medtem ko smo me gledale televizijo.

Čez eno uro smo se spet dobile pri  trgovini Pikare in šle skupaj do šole. Bile smo med prvimi. Čez par minut smo bili zbrani že vsi. Točno ob pol šestih je glavni nogometaš Miha  prižgal kres. Nino je bilo zelo strah, da je ne bi našla mama. Vendar ni imela sreče, saj pol ure kasneje ,torej ob šestih, se je njena mama že pripeljala z njihovim starim avtom in jo odpeljala domov.  Res škoda. Tina mi je ob pol osmih rekla, da več ne hodi z Anejem, in če lahko danes prespi pri meni, da bova grdo jokali. Ko sva se odpravljali,  sem se še zadnjič uzrla nazaj. In res, uresničila se mi je želja. Miha me je spet pogledal. Prišli sva domov ob kakih pol devetih in se pogovarjali preko telefona z Nino, dokler ji še niso vzeli tudi tega. Nato sva še pogledali grozljivko in naju je bilo res zelo strah. Po stanovanju so bile izklopljene luči, jedli sva pokovko in pili kokakolo, ko je nekdo potrkal na vrata. Bilo naju je tako strah, da sva se skoraj polulali. Jaz sem vzela metlo, Tina pa vazo. Ko so se odprla vrata, sem začela mahati z metlo, nato je nek glas rekel: »Kaj pa ti je?«  Bil je moj ati. Ker je bila ura že enajst zvečer, sva se šli umivat in spat. V soboto je šla Tina domov, jaz sem pa morala pospraviti celo stanovanje. V nedeljo pa smo dobili obisk. Prišla je ravnateljica. Ko je bila spodaj, sem bila jaz zgoraj v svoji sobi. Ko je šla, mi je tako odleglo. Bilo je še samo pet dni  do mojega rojstnega dne.

Petek (18. 12.) je bil tukaj, kot bi mignil. Prišli so skoraj vsi, tudi Miha … 18 let je tako, kot da bi odpiral v svojem življenju novo poglavje. In to novo poglavje se je tudi odprlo. S tem, da me je Miha vprašal, če bi hodila z njim. Rekla sem:« JA!!!!« Tako sem vesela, da bi se kar napila. To se je tudi zgodilo. Napila sem se in zjutraj, ko sem morala vse sama pospravljati, sem imela mačka, tako se reče. Ampak jaz vam rečem, da to ni bil maček, ampak tiger. Tako, končno so vsi videli, da nisem mila odličnjakinja.

Čez 12 dni je bilo novo leto. Še to smo praznovali, seveda vsi dijaki in dijakinje skupaj. Ko smo v ponedeljek prišli v šolo, smo imeli kemijo, potem fiziko, potem glasbo, potem matematiko in na koncu še športno vzgojo. Danes smo igrale košarko in ko smo se v garderobi preoblačile, me je Sanja slikala in vsem dijakom in dijakinjam poslala sliko. Tudi ravnateljici. Seveda so me potem vsi gledali, kot da sem nora. Mogoče se mi je res malo mešalo, ko me je ravnateljica spet »povabila« v pisarno, kjer  mi je pokazala sliko. Tako me je bilo sram! Vendar ko sem prišla v torek v šolo, so viseli že plakati. Joj, kako sovražim Sanjo. Najbolj kruto pa je, da je Urša tudi zaljubljena v Miho. In ko je izvedela, da hodim z njim, me je udarila. Ko pridem v četrtek v šolo, grem čez cesto, kjer me skoraj povozi avto. In ker je morala biti ob nepravem času na nepravem kraju Sanja, je spet rekla, da sem spet hotela narediti samomor. Zdaj se že to govori.

V petek je končno spet vse normalno. Čeprav me je Urša udarila, me je vseeno povabila na svojo zabavo za novo leto, tako kot tudi Tino in Nino. Na zabavi je Anej rekel Tini, da bi bil z njo. Ko pa mi je prišla to povedat, sva ga opazili, da se že poljublja z drugo. Tina je bila tako zelo jezna na Aneja, da mu je  vrgla v obraz torto. In tako smo se pričeli obmetavati s torto tudi mi. Potem pa je bilo še samo deset minut do polnoči, ko za spremembo od Nine starši niso prišli po njo. Bile smo zelo srečne, da smo lahko novo leto preživele skupaj. Tudi Žiga je bil na zabavi in mislim, da se je zaljubil vame. Kar je kruto, ker se bom čez 5 minut, ko bo ura odbila polnoč, poljubila z Miho. In res, ko smo začeli odštevati – deset, devet, osem, sedem, šest, pet, štiri, tri, dva, ena, nič. SREČNO NOVO LETO!!! – sva se že poljubila. Ko sva končala, sem objela Tino in Nino in smo skupaj počasi odšle domov. Tega dne ne bom pozabila.

Naslednji dan je bil prost, saj nismo imeli šole, bili smo doma. Zbudila sem se ob enajstih in si naredila zajtrk ter se uredila. Po zajtrku sem poklicala najprej Tino in nato še Nino ter ju povabila, če prideta okoli dveh k meni. Obe sta rekli, da lahko. Medtem ko sem imela malo prostega časa, sem pospravila stanovanje in naredila kosilo. Za kosilo sem naredila špagete in omako, vsi smo se preveč najedli. Ko sta prišli Nina in Tina k meni, smo gledale film z naslovom  Odpleši svoje sanje 3. Ta film govori o plesu, tudi malo o ljubezni in več kot malo o tekmovalnosti. Mi je pa zelo všeč. Potem smo še pogledale film z naslovom Valentinovo, ki se tudi zdaj bliža. Valentinovo je 14. februarja. To je čez samo en mesec. Ko so tako minevali dnevi, tedni, je bil kar naenkrat tukaj 14. februar. Ko sem prišla v šolo, mi je Miha dal poljub in rdečo vrtnico, kar je znak ljubezni. Med četrtim odmorom me je Žiga zvlekel na samo in mi dal srčka ter rekel, da me ima rad. Kar je rekel Žiga, je, žal, slišal Miha. En teden pozneje mi je Miha rekel, da ve, kaj je med nama z Žigo, in da dokler ne bo vedel, kaj si sama želim, ne želi biti z mano. Ali me je res pustil? Cel preostanek dneva sem se to spraševala, dokler mi Tina ni napisala na mejl, zakaj se ji ne javljam na telefon. Odpisala sem ji, da imam izklopljen telefon in da imam strašno novico. Začela je spraševati, kaj se je zgodilo. Ko sem ji napisala, da me je Miha pustil, me je začela tolažiti, čeprav ni nič pomagalo. Čez dva dni mi je Žiga rekel, da ve, kaj se je zgodilo, in da žaluje z mano. Sicer pa da moram naprej in da me ima rad. Mislil je, da bi zdaj lahko hodila z njim. Rekla sem mu, da moram premisliti. Ko sem povedala prijateljicama, sta rekli, da ima prav in da res moram naprej. In če ne gre drugače, je še res najbolje, da začneva hoditi. Naslednji dan v šoli sem mu rekla, da nekje moram začeti in da bom začela z njim.

Tako so minili dnevi, kot da bi samo tlesknil s prsti. Ko je minil teden, sta se začela moja mama in ata prepirati. Nato mi je kupil ati avto, kar je seveda pomenilo, da se bosta kmalu ločila. Bila sem zelo potrta. Najprej Miha, zdaj pa še starša! Imam pa res nesrečo. Mama je prišla iz službe in me vprašala, kaj se dogaja. To je vprašala zato, ker mi je ati kupil avto, ki sem si ga že želela od nekdaj. Ta avto se imenuje Nissan Joke. Je resnično božanski. Ko sem se pripeljala v šolo z novim avtom, so vsi debelo gledali, kot da še niso nikoli videli avta. Ko sem prečkala cesto, je mimo zapeljal avto. Ker ga nisem videla, sta Sanja in Urša rekli, da sem se želela spet ubiti. Ko je prišel spet do mene tip s tisto majico, mi jo je dal v roke in rekel, da je njihova skupina Bess razpadla. Očitno je bilo, da je Miha zvedel, da hodim po novem z Žigo. Zato mu je na skrivaj grozil, naj me pusti. In res! Čez tri dni me je Žiga pustil. Domov sem spet šla cela zmedena. Ampak doma je nastala večja zmeda, saj sem zalotila, kako se moj ati in ravnateljica šole poljubljata. Skoraj sem izgubila živce. Potem pa še je prišla domov mama s prejšnjim fantom. Ati se je seveda moral preseliti.

Končno so bile počitnice. Sicer samo en teden. Pa dobro, bolje en teden kot pa nič. Sicer pa sem tako ali tako rabila odmor. Med počitnicami nisem hodila z nobenim. To je bilo žalostno, saj ni noben prišel k meni, razen prijateljic seveda. Tina in Nina sta prišli k meni skoraj vsak dan. V ponedeljek sem naredila nalogo in se malo »učila«. V torek sem pospravljala stanovanje. V četrtek sem pripravljala filme, da smo jih lahko potem gledale. V ponedeljek sta starša šla k svetovalcu za zakon in svetovalec je rekel, da naj gresta za vsaj pet dni na potovanje. In sta tudi šla. V Barcelono. Tja sem si vedno želela iti. S Tino in z Nino smo gledale vse dele Somraka. Kul. Naredile smo si temo, spekle kokice, nalile pijačo in seveda naročile pico. Žiga mi je poslal SMS, da komaj čaka, da se vidimo v šoli, čeprav je bilo to komaj čez 3 dni. Nisem mu odpisala. Naslednji dan mi je Žiga napisal, če bi hodila z njim. Spet????!!!!! Napisala sem mu, da bom premislila. Čez eno uro, ko sem se zavedala, kaj se je zgodilo, sem poklicala najprej Nino, potem pa še Tino. Obe sta rekli, da prideta čez pol ure k meni. Med tem sem vse pospravila … Ko sta prišli, sem jima še enkrat vse razložila, in nato sem ju vprašala, kaj naj naredim. Obe sta rekli, da mu naj napišem, da NE. Vprašala sem ju, zakaj tako mislita, pa sta rekli, da je »zapravil« priložnost. Potem sem ju vprašala, če se naj družim z Žigo in Miho. Rekli sta, da se lahko pogovarjam z njima in nič več. Prisegla sem, da se ne bom zaljubila v nobenega od njiju.

Mama in ati sta prišla domov v petek. Zelo radovedno sem  gledala skozi okno. Ko sta izstopila iz avta, sem videla njune oči – bile so videti prijazne. Nato sem videla nasmeh. Tisti trenutek sem videla, da več nista sprta. Bila sem zelo vesela, da ju vidim srečna. Manjkalo je še samo, da postanem srečna tudi jaz. Saj imam rada oba fanta, Miho in Žigo. Ne vem, kaj naj naredim glede njiju. Končno je bil tukaj ponedeljek. Nisem vedela, kaj naj naredim, ko ju bom videla. Toda ko sem prišla v šolo, so vsi stali v krogu in gledali. Želela sem izvedeti, kaj se dogaja. Ko sem se le prebila v krog, sem videla, da se tepeta Miha in Žiga. Za mano sta se vrinili tudi Tina in Nina. Ko sta me vprašali, kaj se dogaja, sem rekla, da se Miha in Žiga tepeta. Čez čas sem se spomnila, da se lahko tepeta zaradi mene. Ampak tega si ne bi želela v nobenem primeru, zato sem se odločila, da preprečim »dvoboj«. Stopila sem med njiju. Vsi so me gledali, kot da sem malo nora. Tako me je bilo sram … Tina in Nina sta medtem šli po ravnateljico. Ko je prišla, ju je odgnala v svojo pisarno in tam so se pogovorili o tem, kar se je zgodilo. Ravnateljica mi je povedala vse, o čemer so se pogovarjali. Najbolj sem si zapomnila, da sta si povedala, kar se je dogajalo me dnami. Tako je potem prišlo do pretepa (mislim, da kar iz ljubosumja). 

Jaz, Miha in Žiga se nismo pogovarjali en teden ali celo več. Prišla sem v šolo in vsi dijaki so stali in me gledali, dokler nisem prišla do ovinka, kjer sem imela omarico. Tam sta stala Miha in Žiga in me tudi gledala. Gledali sta tudi Urša in Sanja ter se mi na skrivaj smejali ter vsi ostali. Bilo me je tako zelo sram, da sem mislila zbežati. Bilo pa me je tudi strah, ker nisem vedela, kaj se bo zgodilo. Potem pa sta v en glas rekla: »Lana, izberi, koga bi imela raje, mene (Miha) ali mene (Žiga)?!«. Tako sem razmišljala, koga bi izbrala. Najprej sem razmislila, zakaj bi izbrala Žigo – ker je lep, pameten, eden izmed nogometašev … Zakaj pa njega ne bi izbrala? Ker je hodil z Uršo in bi bila še vedno velika sovražnica. Če pa ga ne bi izbrala, pa bi lahko bila Žiga in Urša spet skupaj »srečno zaljubljena«. Potem pa sem razmišljala, zakaj pa bi Miho – ker je lep, pameten, glavni nogometaš … Zakaj pa ne bi izbrala njega? Ne vem … Torej vem, koga moram izbrati. Medtem ko sem razmišljala, je minila samo minuta. Potem sem pa rekla: »Izbrala sem Miho.« Ko sem to rekla, sem pogledala Žigo, ki je šel do Urše in ji rekel, da sta spet skupaj (URŠA + ŽIGA). Ko je to slišala, je bila tako vesela, da je na ves glas zavpila: »Jaz pa spet hodim z Žigo!«. Z Miho sva šla objeta k pouku. Vse je bilo resnično in ne kot v pravljici. Prijateljici sta me samo čudno oziroma bolj začudeno gledali. Dokler nismo v glavnem odmoru spet jedle skupaj, čeprav ni minil niti dan ali teden, ampak samo dve uri. Bom razložila, zakaj se nismo videle, čeprav smo pri pouku skupaj in med odmori se vedno družimo. No, to je zato, ker me Miha vedno povleče nekam na samo, da me lahko poljublja. Kar mi je zelo kul, saj me še noben fant ni imel tako rad kot Miha.

Evo, pa ste izvedeli mojo skrivnost. No, pri malici smo sedele skupaj in vladala je tišina, dokler se nista Tina in Nina spogledali … Nato je začela Tina in rekla, da se ji ne zdi prav, da sva z Miho spet skupaj. Jaz sem jo pa samo čudno pogledala. Nato je začela Nina, ki je rekla,  da ima Tina prav. Ko sem končno prišla do besede, sem rekla, da si naj mislita, kar hočeta, in da me nikoli ne bosta prepričali, da Miha ni pravi zame. Ker vem, da je. Upam pa tudi, da se ne bova spet razšla ali sprla. Ko sem jima povedala svoje, je prišel do mene fant mojih sanj in mi dal v javnosti poljub. Čeprav na lice, se mi je zdelo ful fajn. Potem sem pogledala Tino in Nino in začeli sta se smejati. Čeprav na skrivaj, sem videla, da sta vsaj malo veseli zame. Tisti trenutek, ko so se vrata zaprla, sta obe, Tina in Nina, rekli, da upata, da se lahko danes dobimo pri meni in gledamo filme, grdo jokamo, si govorimo smešnice, si pripovedujemo strašljive zgodbice, si ogledujemo slike, ko smo se prvič srečale, se spominjamo na stare čase in tako naprej. Rekla sem, da mi je prav. Komaj sem čakala, da se dobim s svojima prijateljicama, in da so mi ostale šolske ure minile, kot bi mignil. Po pouku smo šle na kosilo in nato k meni domov. Mama in ati sta se ravnokar odpravljala  na obisk k prijateljem, zato smo ostale same. Najprej smo se igrale razne igre, nato pa smo delale vse, kar sem prej naštela. Za konec smo si pripravile film, ki  govori o treh prijateljicah, kot smo me. Ko smo pogledale film do konca, sta morali Tina in Nina oditi domov.

V življenju je zelo lepo in dobro imeti prijateljice,  ki ti vedno stojijo ob strani … družino, ki je ne moreš izbrati sam in pa, da ne pozabim fanta, ki te ima rad takšno, kot si.